Deerhoof, Wrekmeister Harmonies

Recenzija dogodka
10. 5. 2018 - 14.30

* foto: Aleš Rosa/Kino Šiška
Kino Šiška, 7. 5. 2018

 

Na ponedeljkov koncert smo najbrž vsi prihajali z izdelanimi in precej raznolikimi pričakovanji. Obiskala sta nas dva benda, ki ju povezuje kvečjemu načelna alternativna, neodvisna drža, sicer pa je bil programski parček oblikovan v smislu arbitrarne nesorodnosti, ki je na samem dogodku izpadla celo kot diametralno nasprotje … dva popolnoma raznolika razpoloženjska izraza, dvoje popolnoma raznolikih kitarskih dinamik, dva zelo različno tematizirana pogleda na svet. In vendar takšnega kupčkanja ne želimo gledati z zmrdnjene, tečne perspektive … Ne, zgodil se je buking dveh različnih bendov na isti slot, kar povzroči delen sklop dveh publik, trčenje dveh raznolikih motivacij, deloma pa seveda tudi zgolj ekspozicijo smiselnega, eklektičnega širokega okusa.

Tako Wrekmeister Harmonies kot Deerhoof sta benda s pomembnim imenom na sceni, oba sta že obiskala ta košček sveta, oba sta tu že igrala v kontekstih, ki bi jih morda za vsakega posebej preferirali. Deerhoof pred veliko večjo publiko na velikem odru Kina Šiška in na pravi, prijaznejši dan – kot so bili napovedani tudi za lanski MENT, pa je bil koncert odpovedan. Wrekmeister pa so nedolgo nazaj nastopili v metelkovskem klubu Channel Zero, ki jim je gotovo zagotovil več dima, piva in vsaj občutek umazanije, ki ga Center urbane kulture težko transponira v sklop lastnih pogojev.

Vendar nič za to. Ponedeljkova koncerta sta namreč oba lahko dosegla primerno umerjena pričakovanja. No, vsaj v dejansko najbolj smiselnem kontekstu gole glasbene izkušnje. Tehtati vse druge okoliščine sicer ni nesmiselno, je pa futile. Z vidika benda je gotovo kul vsaj kdaj pa kdaj fasati buking tudi s strani takšne institucije ... preprosto kul je, razlogi bi morali biti dovolj jasni.

Wrekmeister Harmonies kot duo oziroma na odru trio bi verjetno za popolno izkušnjo potrebovali prostor, ki že po formalni, organizacijski naravi katalizira več protesta in več rockerskega, hipijevskega, nirvanističnega nekonformizma. Pa vendar jim tudi bistrost zraka v Komuni ni mogla pretirano škoditi, sploh ne ob jasni zvočni sliki ter zmerni distribuciji glasnosti in distorzije. Njihova glasba v vsakem primeru sloni na dinamično počasnem, razvlečenem songwriterskem izrazu, linearnih pesmih s pošteno mero praznih nelagodnih prostorov izpostavljenosti, ki vsebujejo in znajo izvršiti potencial tudi doomerskega, gorečega in izgorelega pogona. Sploh njihova zadnja plošča poleg nelagodja, preprosto slabih človeških občutkov pa tudi ravno takšnega - slabega dolgčasa in brezdelja -, tematizira tudi trpljenje ob izgubi, žalost in smrt, ter v tem smislu terja prostost za kontemplacijo, umirjenost in s tem katarzo. Koliko je kdo v dvorani vse to udejanjil, seveda ni odvisno od naše interpretacije in tega tudi ne moremo pogojevati, vsekakor pa je Wrekmeister odzvenel in odlomastil, preharal to pot tudi v ponedeljek.

Deerhoof, ki so nastopili drugi, pa so ušpičili ravno nasprotno. Drugi je bil torej igriv, pozitivno nastrojen, poskočen, energičen koncert. Za razliko od Wrekmeisterskega dua komadi Deerhoof niso linearni. Prej so kot trije komadi, zaleteli v enega, kar pri njih deluje s skoraj nerazumljivo lahkotnostjo. Osrediščeni okoli bobnarja in vodje Grega Saunierja, ki je njihovo absolutno dinamično krmilo, se Deerhoof spuščajo čez tesno aranžirane skladbe, ki jih po vseh letih izbirajo iz izjemno širokega kataloga, fino distribuiranega skozi setlisto – fino za skoraj vsakega potencialnega poslušalca, ne glede na to, kdaj se je priključil na Deerhoof vlak. Strašna, lahkotna uigranost mašine, ki je ves čas na meji poka po šivih aranžmajev, je Deerhoof trademark, zaradi katerega bi ga sam recenzent brez slabe vesti in suvereno navedel kot enega boljših živih koncertnih bendov na planetu. Morda je bil ta zadnji ponedeljek za odtenek preveč low key, da bi bilo to tako zelo očitno in s tem navdušujoče. A publika je bila kljub nočnemu osipu okej razpoložena, bend pa - kljub določenemu tehničnemu kolcanju na začetku koncerta – vsekakor pri stvari in motiviran, da prav po rockersko odšpila, tudi AC/DC vajbz, ko je treba … in še svašta drugega.

Morda je občutek takšnega koncerta na takšen dan s takšnimi imeni – občutek, ki zgolj lepo simbolizira preobremenjenost, nasičenost ljubljanske koncertne scene … Morda je s takim dogodkom kot enim izmed mnogih vse te dni očitno dejstvo, kako neposebna priložnost je postal koncert. Kaj pa vem …

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

zanimiv komentar v zadnjem odstavku...

Nekdo si je pa kupil one-new-English-word-a-day koledarček :3

Na komentar v zadnjem odstavku je odgovor tule, v tej recenziji, je treba it na kak tak koncert :) https://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/ju%C5%BEnja%C5%A1ko-nel...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness