Dimensions 2018

Dimensions 2018

Recenzija dogodka
6. 9. 2018 - 14.30

* foto: Chazz Adnitt
Trdnjava Punta Christo, Pulj, Hrvaška, 29.8 - 3.9.2017 

 

Prejšnji teden se je že osmič zapored dogodil festival elektronske glasbe Dimensions, ki puljsko trdnjavo Punta Christo okiti z imeni underground elektronike. Festival bi lahko bil poznan tudi kot tradicionalno romanje britanskih navdušencev v sedma nebesa glasbe, hrvaške plaže in sonca. Da ne bo pomote, tudi za drugi manjšinski del publike, ki se jo združi pod oznako ex yu in vabi s posebej prirejenimi cenami, je festival nedopustno zamuditi.

Najvztrajnejši so lahko svoje glasbene počitnice začeli že v sredo, ko se je festival odprl v s prelestnimi pridevniki opevanem rimskem amfiteatru. Kljub zvezdniškemu line-upu in sedemtisočglavi kapaciteti prizorišča je otvoritveni koncert izpadel popolnoma neprimerljivo s samim festivalom. Ne gre za to, da bi se obregnili ob eno izmed najboljših organizacij ali neverjetno kakovost zvoka, le izbira Nilsa Frahma, Kraftwerkov in Moodymana se zdi varna strategija rahlo zbledelih imen. Najmočnejši performans je pravzaprav priredila prva nastopajoča, Nubya Garcia, ki si je z alterniranjem med igrivim jazzom in brezkompromisno izvedenimi improvizacijami pridobila simpatijo stotih, ki smo takrat že stali pod odrom. A prosim, izvajalci, kot so Kraftwerk, si odra zaslužijo že zaradi svoje glasbenoizobraževalne vrednosti. Dejstvo, ki je bilo še posebej izrazito, je demografska specifičnost občinstva, za katerega se zdi, da je določen nastop cenil glede na izkušnjo določenega trenutka in ne samo zaradi tega, ker bi ga moral. Z lahkoto bi fistpumpanje na komad It's More Fun To Compute ali konstantne pogovore o perfektni glasbi za trip ob Frahmovem nastopu zvedli na stereotipno britansko neciviliziranost. A vztrajanje na izrecno resni drži do glasbe riše neprijetno težko mejo med resnobo in hedonizmom, ki je v klubski kulturi postal legitimno vabljiv pop element dogodkov, kot je Dimensions.

Preostanek festivala, torej glavno dogajanje na 11 odrih v trdnjavi, bi bilo precej nehvaležno recenzirati, če bi ga želeli naslavljati skozi specifične sete, že zaradi logističnega dejstva, da recenzentka še ni iznašla načina, kako obstajati na več točkah hkrati. Dimensions je glasbeno resnično neobvladljiv festival. Če svojih afinitet ne omejujete s strogimi žanrskimi razdelitvami, je treba izbirati predvsem med filingi različnih odrov. The Beach je čez dan ponujal izpeljanke feel good glasb z večinsko selekcijo disca, funka, jazza in housa, a bolj kot kaj drugega pripravljal vzdušje za večerno dogajanje, ki ga je recenzentka prvič použila v petek. Sloves je v petek več kot upravičil Skee Mask z dub setom, ki je v začetku pometel plesišče s 15-minutno improvizacijo, a ga v nadaljevanju razgrel z leftfield mutacijami techna in duba. Na Clearingu, odru, namenjenem koncertom in headlinerjem, je Avalon Emerson obranila sloves ene izmed najboljših selektork, Courtesy pa Moat do maksimuma izkoristila s tripped out technom.

Kljub temu da bi naj na festivalu v ospredje vstopala alternativa oziroma underground glasba, je program festivala po pravici precej varen. Prvi aspekt tega je seveda kuriranje velikih imen, ki privabijo večino publike. Čeprav se lahko pritožujemo nad izbiro, je resnica, da bomo v regiji, v kateri headlinerji niso tako pogosti kot v drugih državah, odšli gledat imena, ki naj bi jih v določenem trenutku preprosto morali slišati. V primeru Dimensions se to močno izkaže v obiskanosti odrov, na katerih imajo le določeni vedno dovolj zagnano in količinsko veliko publiko, da naredi vzdušje, ki ga kot obiskovalec pričakuješ. Drugi in s prejšnjim povezan aspekt je povečini varna selekcija samih DJ-ev. Takšen primer je bil sobotni Void, oder, na katerem kljub live performansom v poplavi elektra ni izstopal nihče. Na drugi strani pola pa je z izjemno dinamičnim potovanjem po spektru bass zvokovja prijetno presenetil showcase založbe Exit Records v Subdub Areni. Nedelja je pokazala festivalske omejitve, ob kombinaciji nenehnega dežja in splošne utrujenosti občinstva, a vseeno festival zaključila z vrhuncem, s prevzemom Moata s strani Hessle Audia in dogajanjem na Dungeonu, najmanjšem, notranjem odru s kapaciteto 70 ljudi.

Dimensions je bolj kot karkoli drugega lonec distinktivnih izkušenj, ki pa vse bolj uhajajo osrednji logiki predstavljanja underground glasbe. Za to se zdi, da v večini obstaja le še kot marketinški stavek, kljub temu pa festival ni za odpis. Daleč najboljši zvok, ki ga najdemo med festivali in klubi, mamljivost ogromne izbire in hoja med zabrisano mejo brezskrbnega užitka na eni ter kritičnega poslušanja na drugi strani obljublja festivalu dolgo življenjsko dobo. Za nekatere bo le hitreje uskladiščena v shrambo rahlo zaprašenih, a še vedno zanimivih izkušenj. 

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness