Druga godba - petek na Metelkovi

Druga godba - petek na Metelkovi

Recenzija dogodka
29. 5. 2018 - 14.30

Channel Zero, Gala Hala, Metelkova, 25. 5. 2018

 

Petkov metelkovski večer Druge godbe, ki je po mnenju nekaterih obveščenih pomenil boljšo polovico festivalskega dne, se je odvil v zgoščenem, a ne nemogočem nizu dokaj raznolikih muzik. Za razliko od nekaterih prejšnjih let, ko so se nočni koncerti v metelkovskih klubih pogosto prekrivali tako, da ogled vseh ni bil mogoč, je letošnja izmenjava med severnometelkovskima kluboma omogočila mehak stampedo štirih koncertov, ki so se odvili skoraj brez premora. Vendar pa je ta stampedo na drugi strani prinesel zelo raznolike muzike, ki so se pomikale med lokalnimi odvodi in nabritimi rockovskimi eksperimenti, po kakršne smo svojčas hodili na južnejši konec ljubljanskega AKC-ja. In če pristavimo še tretjo opazko, so se nekatere od zasedb na različne načine dotikale nekaterih lokalizmov, ki smo jim lahko prisluhnili tudi v preteklih letih, ne vedno pod organizacijsko znamko Druge godbe.

The Brother Moves On, poimenovani na podlagi spodrsljaja ob imenu lika iz serije The Wire, so južnoafriški kolektiv nestalnega članstva, ki se je iz performerske skupine naknadno preoblikoval v glasbeno. V njem je vsaj v drugem delu nastopa izstopil pripovedovalski moment Siyabonga Mthembuja, ki se ga v podobni vlogi spomnimo z lanskoletnega jazz festivala in zasedbe Shabaka and the Ancestors. Če se je nastop zaključil s podobnim repetitivnim spevom in pozivom k emancipaciji species kot na omenjenem lanskoletnem nastopu, pa južnoafriška zasedba ubira bolj lokalne ritme. Kljub temu pa je njihova igra temeljila na improvizacijah, v katere so nekoliko spektakularno že kmalu po začetku vključili domačega klaviaturista Bowraina. Kljub takšni spektakularni napovedi je njihov skupni nastop izpadel lahkotno, klaviaturist se je v odrsko fuzijo vključil precej organsko in prepričljivo.

Precej drugačna podoba je zavela iz klavstrofobično napolnjenega kluba Channel Zero, kjer so lyonski Chromb takoj udarili z rezkimi zvoki in drugače nalomljenimi neparnimi ritmi. V napovedi so bili Chromb postavljeni v linijo kontinuitete nekaterih preteklih sosedskih zasedb, kakršni sta Ukandanz in Pixvae. A če omenjeni dajeta svojevrstno interpretacijo in predelavo različnih tradicij, so Chromb neposredneje zapisani lastni inačici potujenih rockovskih vzorcev, kakršne je naplavila zgodovina simfoničnih - ali še bolje - opozicijskih rockovskih praks. Bolje opozicijskih, saj udarno muziko kljub zapletenim strukturam in ritmičnim vzorcem opredeljuje predvsem močna napetost, ki je spremila sicer nenavadne zvočne kombinacije rezkega saksofona in klaviatur. Zanimiva odrska pojava, ki bolj kot na lok celotnega nastopa stavi na zgoščenost znotraj posameznih skladb, ob čemer celoten koncert mestoma izpade tudi monotono.

Če so Chromb prinesli dobrodošlo žanrsko napetost v celoten koncertni večer, pa je zasedba Kokoko! pomenila spet drugačno prestopanje glasbenih univerzumov. Kokoko! je produkt sodelovanja četverice glasbenikov živahne kongoleške glasbene scene, ki jim svojevrsten pečat daje DIY pristop k oblikovanju instrumentarija, ter sodelovanje francoskega producenta Debruita. Njihov uporniški in kritiški naboj - predvsem v kontekstu kongoleških perspektiv - se v živo sicer hitro izgubi s prevodom. Je pa bolj očitna fuzija klubskega zvoka in živega benda na odru v tem primeru zaživela vsaj posrečeno. Ravno elektronika je ob ritmičnosti zasedbe na eni strani dobrodošla kot njen poudarek, a je obenem v ospredju ostal predvsem bend sam, zaradi česar bi bilo pri Kokoko! v resnici zavajajoče govoriti kot zgolj o fuziji.

Fumaça Preta so kot zadnji nastopajoči ponovno napolnili sosednji Channel Zero. Mešanica psihedeličnega funkovskega zvoka je obetala nastop, ki bi ga lahko površno primerjali z lanskoletnimi Gaye Su Akyol. Vendar je pozna ura močno plesno nabitega in raznolikega koncertnega večera na eni strani ter manj poudarjena odrska prezenca zasedbe na drugistrani nastop pustila nekje v temi bežnega spomina. Zato pa je ostal splošen vtis celotnega večera, ki morda omogoči pomislek, izrečen v okviru Vidmarjevega predavanja v Vodnikovi domačiji naslednji dan, pomislek glede neke oznake celotnega festivala.

Ocena, da je Druga godba zgodovinsko gledano nekakšen showcase festival pred samim pojavom koncepta, morda dejansko omogoča primerjavo med metelkovsko izvedbo festivala MENT in bolj zmerno napolnjenim drugogodbaškim petkovim večerom. Veriženje muzik med dvema metelkovskima odroma morda res zveni, kot da ni več namenjeno isti publiki in se tudi bolje odpre zmernejšemu in selektivnemu obisku koncertov. Marsikatero zasedbo bi pravzaprav želeli obiskati na samostojnem koncertu in si zanjo vzeti več časa. Vendar pa je konsistenca festivala v publiki, ki ji je namenjen. Petkov nabriti niz na eni strani sodobnih afriških fuzij in na drugi strani povsem globalnih medžanrskih klubskih mešanic je vendarle premogel določeno izobraževalno poanto, ki že nekaj let močno posega v predstave o tem, kako naj bi zvenele nezahodne in v različne tradicije vpete, a iz njih tudi pobegle muzike.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

a bo tekst kmalu ? Sovedec ve :)

Sovedec ne ve nič, on le SO-ve!

Zame so bili The Brother Moves On nepričakovani vrhunec že tako vrhunskega petkovega večera/noči. Med drugim verjetno zato, ker so bili edini, ki sem jih uspel videti vse od začetka do konca.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.