Epic Industrialist Tour v Ljubljani

Recenzija dogodka
1. 12. 2012 - 14.15

Kino Šiška, 30. 11. 2012

 

Medtem ko je Slovenija včeraj (končno!) javno izražala svoje nezadovoljstvo s trenutno politično garnituro, je Kino Šiška zasedla turnejska karavana, ki se po Evropi giblje pod nazivom Epic Industrialist Tour. Gre namreč za nastopanje dveh bendov, kanadskega Devin Townsend Project in ameriškega Fear Factory, ki predstavljata svoja najnovejša albuma – Kanadčani predstavljajo Epicloud, Američani The Industrialist. In oboji so se včeraj prvič v svoji karieri ustavili v Sloveniji.

Koncert so odprli domači ZircuS, ki jih poslušalci Radia Študent že dobro poznate, saj so na založbi RŠ izdali dva albuma, nekaj let nazaj pa so ubijali na Klubskem maratonu. Od takrat, ko sem jih nazadnje gledal – torej, v finalu Klubskega maratona na Metelkovi nekaj let nazaj -, so se očitno malce umirili, kar se skakanja po odru tiče, a so zato glasbeno toliko bolj intenzivni. Dobre pol ure programa so popestrili z vizualno razgibanimi animacijami, ki so obogatile ozadje, a poslušalcem niso vzele fokusa, kot se to rado zgodi, recimo pri nastopih zasedbe Ministry. Bend je, čeprav le z glasbeno intenzivnostjo, požel aplavze in pohvale, saj je predstavil razgiban in zanimiv material. Pisec te recenzije se že zdaj opravičujem, ker natančneje ne poznam diskografije ZircuS, tako da komadov ne bom navajal. Žal prekratek nastop so tako popestrili predvsem odlični vložki bobnarja, ki je na svojem elektronskem setu izvajal zavidljive akrobacije, vokalista, ki se je tu pa tam sanjavo, a ne hipstersko, izgubil v hipnotičnih melodijah, ki so jih v prvi vrsti bolj izvajale klaviature kot pa kitara, kar sploh ni tako slabo. Le možakar na levi strani odra, ki je skrbel za izvajanje animacij, bi lahko to počel v nekem zaodrju ali pa ob odru, saj s svojo monolitno pojavo kazi dinamiko, ki jo proizvaja bend. Vsa čast organizatorjem, ker jim je uspelo izbrati tako ustrezen in dober bend, ki je odlično opravil vlogo otvoritvenega spektakla.

A pravi spektakel se je začel pol ure kasneje, ko so oder zasedli Devin Townsend Project. Pred tem so nas na platnu zabavale razne internetne zajebancije – tu je bilo vsega, od Devinovih vizualnih zajebancij in parodij do trenutno, vsaj metalsko gledano, najbolj gledanih YouTube norčevanj a la Viking Techno. Potem pa se je začelo – oder so zasedli Devin Townsend Project, aktualni glasbeni projekt kanadskega kitarista, vokalista, producenta, ki je vsaj po količini izdanih umetnin blizu Franku Zappi, Devina Townsenda. Ker bi predstavljanje njegovega gigantskega opusa bilo primerneje za oddajo tipa DJ Grafiti, se bom osredotočil na trenutni projekt, s katerim so Devin in ekipa izdali že 5 albumov, bojda pa imajo v načrtu vsaj še dva. Ker vsi albumi tvorijo nekakšno zgodbo in pot, je s trenutnim albumom Epicloud Devin utelesil željo narediti generični, najbolj ''cheezy'' pop rock album in temu primerno je tudi nastop bil tak. Komadi, ki so obsegali tudi starejše stvari, so vsi skupaj tvorili eno, no recimo temu kar čudovito, lepo celoto, a nekaj takega, kar bi zagledali na koncertu Stinga ali Phila Collinsa. Na koncu sem imel občutek, da razen v niansah, poslušam en in isti komad. In to je bil plan. Prav tako je bilo načrtovano, kot je avtor z ogromnim smislom za humor tudi izpostavil tekom seta, da bodo Devin Townsend Project zveneli pocukrano, kul in retardirano. Da bodo obudili vse pop rock klišeje, kar tudi so – tako smo dobili epske kitarske solaže, pocukrane vokalizacije, nasnete back vokale, še bolj epske posnete semple, sinhrono gibanje kitarista, basista in Devina Townsenda, spremljanje publike z mahanjem rok ali pa s prižiganjem vžigalnikov ob baladah. Zakon! In kaj je pravil Devin? Da se je treba zabavati, da je vesel, ker je končno prišel v mesto, čigar imena ne zna izgovoriti, zato se je prilagodil in Ljubljano poimenoval LubedVagina - s čimer je mestu dal po lastnem mnenju lep kompliment, in še, da je star 40 let in da ga boli kurac, kaj od njega pričakujejo drugi. Če ste bili pripravljeni za pop parodijo, ste jo dobili. Če bi hoteli videti bolj heavy verzijo Devin Townsend Projecta, bi ga morali gledati, ko je predstavljal plato Deconstruction ali pa poslušati Devinov prejšnji projekt, Strapping Young Lad.

Po daljši pavzi so za bolj heavy del koncerta poskrbeli ameriški Fear Factory, ki so eni prvih bendov na svetu, ki so odlično združili death metal z industrialom, technom, kasneje celo z nu-metalom in popom. V devetdesetih je bil ta bend resnično velik. No, zdaj ni več toliko, a vseeno njegovega pomena ni moč zmanjšati samo zaradi tega, ker so – trenutno! – ostali malce ujeti v preteklosti. Ameriški bend, ki ga tvorita originalni vokalist Burton C. Bell in povratni ter originalni kitarist Dino Cazares, ob njima pa še session basist Matt DeVries in bobnar Mike Heller, trenutno predstavlja album The Industrialist. A koncert se je začuda bolj osredotočal na prve štiri klasične plošče, z izjemnim poudarkom na multiplatinasti uspešnici Obsolete iz leta 1998, kar sploh ni bilo tako slabo. A sam bend je hkrati navdušil in globoko razočaral.

Vizualni del ozadja je bil rezerviran za prikazovanje naslovnic plat, ki jih trenutni komad v repertoarju predstavlja, kar je uspešno pri Iron Maiden, tu pa je sčasoma precej dolgočasno. A to ni pomembno. Pomembno je to, da so glasbeno Fear Factory še vedno brezkompromisna sila, kar se je slišalo tako pri otvoritvenem komadu The Industrialist ali pa kasneje pri komadih Shock, Linchpin, Powershifter ipd. Stvari so odigrane nečloveško natančno, brez napake, bend pa še vedno lahko precej nori po odru, z izjemo pevca, ki se je iz odrske živali iz devetdesetih spremenil v občasno premikajoč se kip, ki pa tu in tam iz sebe izstavi kak govor. Medtem, ko je nedaleč stran center Ljubljane norel ob demonstracijah, če lahko temu tako rečemo, so Fear Factory dejansko izvajali glasbo upora – njihove plate Demanufacture, Obsolete ali Mechanize ter The Industrialist odlično predstavljajo v Sloveniji aktualne tematike. In vse bi to prišlo skupaj v eno čudovito celoto, če ne bi Burton C. Bell tako fušal pri spevnih delih vokaliziranja.

To ni bilo pomanjkanje intenzitete pri petju ali pa poskus zveneti super brez vseh studijskih efektov, kar je običajno neuspešno in razumljivo – to je bilo fušanje brez primere. Tako slabega petja nisem slišal, odkar sem se posnel pod tušem. Ali pa gledal Slovenija ima talent. Določeni so zapuščali dvorano, večina nas je pa vztrajala dolgo, le grimase ob petju, dostojnem kelnerce Edith iz serije Allo Allo, so kazale, kaj si v resnici mislimo. Sčasoma je razočaranje bilo tako očitno in veliko, da sem raje zapustil dvorano in tako rešil še malo dostojanstva, ki mi ga ta bend predstavlja že od leta 1992 in se raje doma prepustil CD-jem in LP-jem dotične zasedbe.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.