FESTIVAL MENT (PETEK)

FESTIVAL MENT (PETEK)

Recenzija dogodka

* foto: Kaja Brezočnik
različne lokacije, Ljubljana, 1. 2. 2019

 

Pozdravljeni v še zadnji recenziji festivala MENT 2019. Glavno novost letošnjega festivala je vsekakor predstavljala lokacija na Ljubljanskem gradu, kjer se je odvil uvodni del petkovega glasbenega programa in je v prvi vrsti izstopala že s kuliso okolice, ki bo tujim gostom nedvomno ostala v spominu, a je za nas na tem mestu morda zanimiveje, da je bil prizorišču relativno spretno prilagojen tudi program, ki je tu deloval bolj umetnostno čudaški in manj alter-rockovski ali neposredno elektronski.

Program se je začel v Skalni dvorani z belorusko-češkim dvojcem Zabelov Group. Jan Šikel, multiinstrumentalist z razširjenim setom tolkal, in harmonikar ter občasno tudi vokalist Roman Zabelov sta poskrbela za jazzovsko pustolovščino v najširšem smislu. Poleg zvoka harmonike in tolkal so njun glasbeni izraz poglabljali elektronski vložki, grleno petje in energična eksekucija. Navdahnjena publika se je nato razkropila po bolj ali manj skritih kotičkih gradu – in celo born'n'raised Ljubljančani so se zdeli malce izgubljeni ob iskanju vseh različnih prizorišč. K sreči smo družno našli Grajsko gledališče, ki običajno služi za uprizarjanje otroških predstav. In v družbi islandske vilinke dj. Flugvél og Geimskip smo tudi mi doživeli to primarno, otroško veselje, navdušenje in igrivo raziskovanje. Navihane plesne komade, ki so res lahko zrasli le na severnem otoku, je one-person-orchestra Steinunn povezovala z zgodbo o gradu, v kateri je nastopalo predvsem veliko živali. Kontradikcija dvorane, ki je silila k sedenju, in glasbe, ki je silila h gibanju, je omogočila neke vrste sedeči rejv. Med grajskimi nastopi je največja množica verjetno prisostvovala tistemu, ki ga je v Hribarjevi dvorani izvedla belgijska pop zvezda Jeanne Added, ki je na trenutke delovala zabavno, a je bilo med njenim nastopom tudi nekaj trenutkov, ko se je zdelo, da na ta festival ne sodi zares.

Nekaj trenutkov kasneje in z nekaj višinske razlike je oder Stare ljubljanske elektrarne zasedla osemčlanska hrvaška zasedba Porto Morto. Živahna brass sekcija ni poskrbela zgolj za pregovorno poskočnost, temveč je s tišjimi žametnimi deli skrbela predvsem za barvanje sicer izjemno inventivnih in dovršenih kompozicij. Osrednja figura, basist in pevec Roko Crnić je s svojo strogo pojavo deloval kot osišče sicer izredno uigranega benda, ki je publiko najbolj prevzel z uspešnico Kuća.

Z Avstrijko Miro Lu Kovacs smo se na Mentu srečali že lani, ko je na istem odru  v Stari elektrarni nastopil njen bend 5kHD in naredil odličen vtis, tokrat pa je s podporo basistke in bobnarja nastopila s svojim indie pop projektom Schmieds puls. Ob njenem nastopu velja omeniti že izstopajočo profesionalnost in samozavest, ki ju je pridobila z relativno obsežno koncertno kilometrino, vendar ti sovpadata tudi s kakovostjo vsaj nekaterih skladb, denimo ob zaključku nastopa slišanih Superior (Fuck You) in I Don't Need You. Pevko si bomo ob tem zapomnili še po iskrivi komunikaciji z občinstvom, ki je prav tako dajala občutek, da spremljamo pravi, manj showcasovski koncert, kar je sicer pomenilo tudi to, da so bili nekateri trenutki že malce monotoni in bi umetnica še boljši vtis naredila, če bi nastop zaključila malce prej.

Med nastopom Schmieds puls pa se je že začel metelkovski segment petkovega večera. Oder Channel Zera je kot prva zavzela Rusinja Diana Burkot s projektom rosemary loves a blackberry, v katerem se igra predvsem s svojim krhkim vokaliziranjem in basovsko heavy elektronsko produkcijo. Žal pa je bil ob gosti odrski megli precej meglen tudi njen nastop.

Vzporednico z lanskim Mentom lahko potegnemo tudi ob Camilli Sparksss, ki lani resda ni nastopila tu, a nas je spomnila na Kate NV, ki se je lani, tako kot Camilla letos, pojavila v dvojni vlogi. O nastopu Barbare Leinhoff z bendom Peter Kernel smo poročali že včeraj, za razliko od Kate NV pa velja tokrat poudariti, da je Camilla bolj prepričala v solistični izvedbi. S svojo intenzivno, kaotično elektroniko, podprto z rezkim vokalom in izleti med občinstvo je Camilla predstavila enega ključnih koncertov petkovega večera, hkrati pa v marsikom obudila nostalgijo po zlatih časih torontskega dua Crystal Castles.

Za nostalgične trenutke so prav tako skrbele tri bolj kitarske zasedbe. Govorimo o italijanskem bendu Bee Bee Sea, klasični tročlanski precej straightforward rokenrol zasedbi, ki pa je s svojim nastopom poskrbela za močan, energičen in prilično tight izveden performans, ki je polno Menzo definitivno zanimiral v premikajočo se gmoto. Še bolj premikajoče se in še bolj gmotno je bilo tudi občinstvo na koncertu zasedbe Charlie & The Lesbians, nizozemske punk četvorke. Zvočno sicer nič posebnega, a performativno je presežek vsekakor ponudil njihov napol goli pevec Charlie, ki je s svojim manično psihotičnim dretjem in sprehodi med občinstvo poskrbel tudi za mošpit ali dva. Za zadnjo mero nostalgije in med temi tremi najbrž tudi najbolj zvočno relevantno za leto 2019 sta poskrbela klubska maratonca balans, ki sta v Klubu Gromka mobilizirala zavidljivo število glav. Tiste dele performansa, ki so ponavadi bolj improvizirani in pripovedovalsko usmerjeni, sta mednarodni množici prijazno prenesla v angleščino. Ob vseh njunih komadih so ljudje navdušeno peli že vsem znana besedila, za dokončni odfuk pa sta poskrbela s pankovsko izvedbo pesmi In tebe ni Daneta Zajca.

Vidik Menta, o katerem smo doslej morda še najmanj govorili, so njegovi zaključni nastopi, ki prestopijo na polje elektronskih partyjev in jih zato težko ocenjujemo po istih kriterijih. Tokrat se je v tem kontekstu največ govorilo o umetnikih založbe Hyperboloid, ki so festival zaključili v Gala Hali, a se je njihov glasbeni izraz za marsikoga izkazal za preveč specifičnega. Kot alternativa se je letos spet ponujal K4, kjer je s kvalitetnim, a kar preveč agresivnim, medžanrskim in nemirnim setom v primetimeu nastopil Batu, za njim pa je poljski duo Janka jutro priklical s potrpežljivim in prefinjenim plastenjem, ki spet ni zares ustrezalo sproščenemu prostoru oziroma času in je tako ponovno odprlo vprašanje primernega zaključevanja festivala.

Vsem prostorskim in kontekstualnim zagatam navkljub pa naj recenzijo Menta 2019 zaključimo pozitivno. Peta edicija festivala je akumulirala množico mednarodnih obiskovalcev, izjemen nabor bendov, ki jim je vredno prisluhniti in z vključevanjem zavidljive količine prostorov, na katere v Ljubljani včasih kar malo pozabimo, dala vtis, da živimo v večjem mestu, kot v resnici je.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.