FOLTIN

FOLTIN

Recenzija dogodka
8. 5. 2015 - 14.30

Kino Šiška, 7. 5. 2015

 

Če je četrtkov večer za mnoge vedoželjneže ugasnil v znamenju vseštudentskega rajanja, so njihovi starši svoj kotiček za oddih in sprostitev poiskali v Kinu Šiška, kamor so se po dveh letih z novo ploščo Pijan slavec zatekli Makedonci Foltin. Ojačani za odrsko pridobitev, Vaska Atanasovskega, ki je na brvi brez pretiranega pompa krenil od prve minute, so nosilci imena literarne klasike Karla Čapka v dveh urah neutrudnega muziciranja lepo popolnjeni Komuni pošteno podkurili pod nogami. Ena najpomembnejših makedonskih zasedb tudi po dvajsetih letih glasbenega udejanjanja deluje neutrudno, njihovo etno, rock, jazz, kabarejsko spajanje pa, kot smo se lahko prepričali, nenasitno. 

Tokratno muziciranje zasedbe Foltin je bilo, kolikor nerodno se to lahko sliši, prepuščeno precejšnji enoznačnosti. Pod slednje razumimo predvsem to, da so se nam Foltin odločili predstaviti zgolj enega izmed obrazov, ki si jih sicer zelo radi nadenejo. Če smo jih še v eni izmed prejšnjih sezon dramskega gledališča lahko spremljali v vlogi prepričljivih zvočnih snovalcev, se je pred našimi očmi tokrat odstrl svet nalezljivega zabavljaštva, ki je prav na račun izdelanosti in premišljenosti ambiciozno brnel brez strahu in nastopaških klišejev. Foltin so nam v dveh urah prikazali zadostno mero samovoljnosti in avtorske večznačnosti, ki lahko hitro in odločno reagira na vse spremembe v postavi. Tako prihod saksofonista Vaska Atanasovskega ni bil zamišljen kot poceni prodajni hit, ki bi z nekaj izpihanimi notami upravičil napis na promocijskih letakih, ne, njegova umestitev v zvočno zelo raznolik in razdelan orkester je bila precej bolj sistematična, zaradi česar je tudi obsedeli vokalist Branislav Nikolov tokrat brez spremstva kitare pogosto stopal v ozadje in s tem jasno izpostavljal vloge.

Neverjetna uigranost je tista, ki je zasedbi Foltin dovoljevala, da so znotraj glasbene prakse vseskozi iskali priložnost za napredek. Tako je denimo v enem izmed manj posrečenih predajanj vlog pri improvizacijskem sešnu v ospredje stopil Pece Nikolovski in del svojih pljuč za vedno izpihal v ustju orglic, kar je občinstvo pospremilo z glasnimi vzkliki. V njihovi zabavljaški drži ni umanjkalo niti humornih vložkov, denimo tedaj ko so člani zasedbe med muziciranjem otrpnili ter Vaska Atanasovskega za trenutek pustili v negotovosti.

Prava moč Foltin je pravzaprav pretapljanje glasbenih vzorcev v složno in nadvse iskrivo glasbeno primero. Njihova glasba namreč navkljub tradicionalni zasnovi izstopa v muzikaličnosti in načinu njene prezentacije. Medtem ko jih lahko v enem hipu ujamemo med postopanjem v ritmičnem svetu bossa nove, v katerega sekstet po potrebi skrbno vtira plasti različnih zvočnih dejanj, denimo pridušenih sintetizatorjev, balkanske etnografskosti ali filmske epskosti, nas že v naslednjih dejanjih vodijo v primež folkovske pretanjenosti ali punkovske neposrednosti. Ob igrivi dinamičnosti, ki skladbe med nastopom vpeljuje kot komplementarne mozaike, pa nas Foltin popeljejo na iskrivo glasbeno popotovanje, ki bi mu lahko rekli tudi prava fešta.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.