IAMDISEASE: IZDAJA ALBUMA PRAZNINA

IAMDISEASE: IZDAJA ALBUMA PRAZNINA

Oddaja
19. 12. 2014 - 16.00

Klub Gromka, 18. 12. 2014

 

»Skupaj, delovanje, skupaj, beda idej, skupaj, ponovitev, skupaj, za nazaj, skupaj, iluzija, skupaj, z napako, skupaj, prešerno, skupaj, v cilj … V istem prostoru, z istimi ljudmi, trg ne izbira, tudi nam tega ne pusti.«     

Tako se glasijo stihi Marka Rusjana, vokalista in tekstopisca, ki se skriva za bohotnim imaginarijem simbolov in metafor s skupnim imenovalcem Praznina. Gre za ime, ki ga je Iamdisease dodelili svojemu drugemu dolgometražcu, nasledniku samo-naslovljenega prvenca iz leta 2012. Simbolični moči besede praznina navkljub, album, posledično pa tudi nastop, predstavljata bohotno doživetje estetike grdega, ki je, tako kot Baudelairova poezija, pristna in neprekosljiva prav zavoljo distance benda do obče sprejetih smernic, tako v smislu vokalnih prijemov kot tudi preskakovanja žanrskih ograd. In četudi nam trg mnogokrat res ne dopušča izbire, smo bili včeraj prisotni tam po relativno lastni izbiri, predvsem zaradi želje po doživetju te praznine enaindvajsetega stoletja.      

Kot predskupina je sinoči nastopila zagrebška hardcore zasedba Sentence. Kvartetu, ki ga tvorijo dekleti na basu in kitari ter fanta na bobnih in vokalu, pa je žal ponagajala tehnika. Kmalu po začetku so namreč basistki štrene zamešali kabli, tako da se je po prvih treh komadih spet ustavilo. Na srečo je vokalist nonšalantno komentiral dogajanje in navrgel nekaj šal, tako da se je nehvaležni intermezzo odvil v zelo sproščenem vzdušju. Nazadnje je bendu uspelo stvari spraviti v red in ponuditi vsaj 20 minut udarnega, preprostega in odkritosrčnega hardcora, ki je kljub ne stoodstotno blesteči realizaciji publiko pred nastopom primorske bolezni zadovoljivo ogrel.         

Tako je nekaj čez deseto napočil čas za goriško pošast hardcore monstrum, ki premore toliko lirične lucidnosti in medžanrske navdahnjenosti, da mu pri nas ni para. Predvsem zavoljo dejstva, da za razliko od večine domače hardcore produkcije, ki se utemeljuje v kompozicijskih in tematskih klišejih ameriškega hardcora 90-ih let, Iamdisase te klišeje dekonstuirajo in tako dajejo hardcoru novo sporočilnost, nov smisel. Z vidika tekstov gre hvala Marku Rusjanu. Njegova pronicljiva in apokaliptična, a obenem humanistična in pozitivno nastrojena besedila namreč na trenutke v spomin prikličejo poetiko Srečka Kosovela. Sama dostava teh besedil skozi obliko človeškega glasunpa daje bendu nekakšen neizbrisljiv pečat. Rusjanovo abstraktno petje namreč ne deluje na klasičnem principu posredovanja besedil publiki, temveč predstavlja neko dodatno zvočno stvarnost, ki v sozvočju s prodornimi basovskimi rifi in osupljivimi kitarskimi prijemi ustvarja zanje značilen apokaliptični hrup.      

Pa vendar gre za dinamičen, skrbno zapakiran in osmišljen hrup, pri posredovanju katerega igra izkušenost benda precej pomembno vlogo. Vse od uvodne Praznine pa do zaključne Novi Jeruzalem so fantje udejanjili suveren in razgiban nastop, pri katerem jim je uspelo ustvariti zadostno odrsko dinamiko, da je bil performans tudi paša za oči. Z njimi smo leteli na krilih apokalipse, menjajoč razpoloženja in ritmike, tempo in taktovske načine, z d-beatovskim bobnanjem kot rdečo nitjo. Sicer pa z novimi pesmimi, kot so Večno vračanje istega, Kako bi bilo, če bi Slovenija imela kolonije, Skupaj in Druga narava Iamdisase odstirajo novo poglavje v kompleksnosti svojih kompozicij, ki premorejo vse več progresivnih trenutkov v slogu hardcore prvakov Converge. Posledično predstavlja koncert Iamdisease nekoliko drugačno izkušnjo hardcora, nezaznamovano s klasičnim »mosh pitom« in skakanjem po ljudeh, temveč zasnovano kot celovita, zvočno silovita izkušnja Praznine.  

Poleg novejšega materiala je bend postregel tudi z vižami, kot so Beg iz raja, Vonj po krvi in Novi Jeruzalem, ki so še vedno odlični primerki hardcora v slogu benda Integrity, a je treba priznati, da predstavlja nov album občuten korak naprej; korak, ki ga še najbolj nazorno odraža nov, včeraj predzadnji komad Druga narava. Gre za sinoči edino pesem, ki je presegla štiri minutni mejnik in v svoji postrockovski repetitivnosti, napajani v studencu navdahnjenih stonerskih in sludge »riffov« pričarala občutek psihedelične zamaknjenosti. Prav ta jukstapozicija v primerjavi z ostalo bero komadov morebiti namiguje na potencialno podaljševanje njihovih viž, kar bi, sodeč po odzivu publike, prineslo še marsikatero zvočno poslastico. 

Z včerajšnjim koncertom so Iamdisease dokazali, da jih lahko upravičeno označimo za enega redkih domačih težkokategornikov, ki v sebi nosi neko globljo vizijo, čemu naj njihov zvok in besedila služijo. Ne gre le za dodatno produkcijo na že tako prenasičenem trgu, temveč za pristno umetniško ekspresijo, ki bo ali pač ne bo uslišana. Praznina je puščava, je planjava, ki osvobaja. Vstopite vanjo.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.