JACK QUARTET & KLEMEN LEBEN: XENAKIS, LIM, CARTER, PINTSCHER, SCHROEDER

Recenzija dogodka
14. 11. 2018 - 14.30

20. Festival Slowind 2018 – 3. koncert, Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine sreda, 7. 11. 2018

 

V tukajšnjih logih priložnosti prisluhniti živi izvedbi kakega dela Iannisa Xenakisa niso ravno pogoste, če sploh ... Kljub vsemu zažirajočemu se nesmislu se je bilo torej na prejšnji sredin večer precej smiselno podati v Filharmonijo, ko je v okviru tudi danes še vedno odvijajočega se festivala Slowind tam gostoval kvartet JACK iz New Yorka. Seveda tudi zato, ker je poleg prvenstvenega kvarteta Arditti ravno JACK quartet tisti, katerega verzije Xenakisovih godalnih kvartetov najpogosteje poslušamo in slišimo na posnetkih. In še toliko bolj, ker so izvajali ravno eno mojih najljubših, če ne celo najljubšo skladbo, Tetras. Program so sicer dopolnjevali še izjemni Godalni kvartet št. 3 Elliota Carterja in dela dveh mlajših skladateljic in skladatelja. Tako se je tudi pričelo ...

Večer se je otvoril s krajšo skladbo kanadske skladateljice Sabrine Schroeder, Slip Trains. Po prvih nekaj čuječno potegnjenih glissandih, alikvotih ter gestah šuma se je žal odstrlo, za kakšno skladbo gre. Pravzaprav táko, ki sicer uporablja vzpostavljeni zvočni vokabularij sodobno komponirane, improvizirane, eksperimentalne - saj veste, kam merim – glasbe zadnjih nekaj desetletij, vsaj če govorimo o akustičnih instrumentih. A to počne nekako izpraznjeno, brez globinskega veziva. Brez strasti in pravzaprav tudi brez idej, razen s katerokoli že idejo pač, v tem primeru takšno. Z nekakšnim nesporazumom glede historično-modernističnega obrata v totalni material in iz njega izhajajočo umetniško legitimnostjo postavitve študij materialov, pristopov in prijemov v središče kot že vsebino sámo, ki pa gotovo ne upravičuje tovrstne glasbene pantomime – vključno z drsanjem po mostičku violine v imitaciji hupanja lokomotive –, ter vulgarizacije sicer realno obstajajočega potenciala zvočno-glasbenega impresionizma.

Sledila je skladba Figura I Matthiasa Pintscherja, ki na podoben način ni presegla nevidnega praga, ki ga je treba vsaj malo prestopiti, da se nekaj odpre, začne dogajati. Na kateremkoli področju – naj bo to intenziteta, ton, linija, fraza, interval, motiv ali preprosto gostota misli in doživljanja za in prek vsega tega ter procesualnost, tranzitornost glasbenega momenta in nemomentarna, globoka historiziranost glasbenega naziranja. Kar je v odsotnosti vsega tega ostalo, je bila zavzeta izvedba samega kvarteta, ki se v tem okolju vsaj nominalno seveda povsem znajde. A njihovo težišče je seveda drugje, kot se je takoj pokazalo pri naslednji kompoziciji na programu. Pri tem je treba dodati še, da je izvedba Pintscherjeve skladbe vključevala tudi gostujočega akordeonista, vendar njegov del celote v tem poslušalcu ni pustil drugega kot želje po tem, da bi lahko prisluhnili kaki skladbi Sofie Gubaiduline ter prepletanju godal in akordeona oziroma bajana, ki je dodobra situirano v njeni izrazni tvarini in kompozicijski govorici.

Sestava samega programa mi tudi sicer ni bila najbolj jasna oziroma so se v njem skladbe mlajših skladateljic in skladateljev znašle v precej težki poziciji. Naslednji kos, proslavljeni Godalni kvartet št.3 Elliota Carterja, je namreč povsem izbrisal vse, kar je bilo slišati prej. Že prvi ton, dobesedno prvi ton, ki ga je JACK quartet - sedaj razdeljen na dve sekciji, vsaka na svoji strani odra – plasiral v prostor, je v hipu povzročil, da je bilo vse močno, prevzeto in kompleksno prav. Če telo ne laže in ga polni plapolanje srha, se je smiselno spomniti Adornovega tolmačenja atonalne glasbe in resnično radikalne (cf. radix) umetnosti preloma ter ne-odgovora, vsaj preprostega ne, kot tiste, ki je na strani resničnega užitka. Ta Elliotov kvartet, izstopajoč v skladateljevem enormnem opusu tudi zaradi priljubljenosti in nagrade, ki jo je prejel leta 1973, je v nas treščil s svojo neverjetno kompleksnostjo, enim samim enovitim atonalnim liričnim poletom, ki se poslužuje dognane razdrobljenosti, formalno izčiščene artikulacije ter globoko občutene sopostavljenosti različnih hitrosti in dikcij, ki se krešejo v težkem dušnem dežju. To je glasba - tako kot tudi marsikatera druga - prestopanja med vprašljivo notranjostjo in vprašljivo zunanjostjo, potopljeno v galvaniziran tonski napev, v navlažitev očesa in tudi srepo, puščavsko zrenje, premoč ter tiho ječanje krikov stoletja – glasba, ki svojo ne-nemost dolguje nečemu, kar je neskončno težko doumljivo. Kot je nedoumljiva njena notranje-zunanja skrivnost nošnje afekta, morda taiste reči, ki se ji želi dandanes marsikdo izogniti, nemara tudi ravno prej slišana dela, ki pa take in podobne umike izvajajo na precej trhlih nogah in ne najdejo vedno plodnih tal – čeprav ta obstajajo.

Predani izvedbi, ki je bila na res visokem nivoju in ob kateri so se vrata muziciranja odprla, da si ob hkratnem zavedanju, da gre za interprete in za notni zapis, čutil tudi tisto elementarno in vsakokratno trganje skozi glasbo – prebijanje, ki ga sproži in sproža ravno delo samo, kompleks artefakta, usmeritev in določitev tistega, kar sploh pripravi do igranja … no, tej predani izvedbi je sledil kratek odmor.

Odmoru je sledila kompozicija skladateljice Lize Lim Weaver's Knot. Za to kompozicijo in izvedbo se je na nek način zdelo, kot bi vsebovala elemente vseh treh predhodno slišanih, a če govorimo o tistih manj navdušujočih, so bili ti tukaj veliko prepričljivejši in so prispevali k temu, da je na prostor legla drugačne vrste čutnost. Bila je daljša od uvodnih dveh del mlajše generacije in je zvesto metaforiki vozla, pleteža vsaj na nekaterih nivojih udejanjila precej senzibilno prepletanje med različnimi lomi in poleti linij, ki so zdaj rasle iz alikvotne notranjosti tona, zdaj pa se vile na krilih in po tleh pesemskih implikacij nekakšnega obviselega in zastrtega melodiziranja. Podobno kot pri Carterju je šlo tudi pri Lim za delo z naelektrenim tonskim materialom, motivi z osebno vektorsko usmeritvijo, ki so to noto afirmirali znotraj nečesa, kar jo nosi, ekspresivni polet in intersekcijo z nečim dvojno kompleksnim – vzpostavitev poetike, ne-samoumevno prosevanje sveta, ki se kot zmožen slišnosti konstituira za določeno ceno, se subjektivira kot mehka vztrajnost in/ali oster rob bodičenja za vsakokratno pravico obstoja.

Nato pa zadnja in verjetno ne zgolj zame tudi najbolj pričakovana skladba – Tetras Iannisa Xenakisa. Genialno godalno delo, podaljšano eksplozijo, razprostrtje in drvenje, ki še vedno neizčrpano traja kot neskončno rojevajoč utrinek skozi firmament častivredne tradicije godalnega kvarteta, smo nazadnje na radiu vrteli v marčevski ediciji oddaje Htonične Transmisije z naslovom Zunaj, Od, v kateri smo Xenakisa sopostavljali z avantgardnim death metalom ter vrtoglavico Johna Coltrana. In tudi ob tokratni živi izvedbi je bilo znova jasno, da tukaj nekaj je - veliko tega, ena izmed možnih destilacij Xenakisovega dela, doprinosa, naravnanosti, lucidne in nevarne poetike ter, kot je nekdo, pa se ne spomnim več kdo, o njem nekoč dejal – njegove življenjske strasti, ki povsem preveva celotno kompozicijo. Kajti ne moreš preprosto reči: glissando. Ali: klaster. Ali: arhitektura. Ali: verjetnostni izračun. In se vesti, kot da tukaj vse že je samo zato, ker obstaja neka poteza, osvetljena karakteristika, idejna kaprica, nadomestljiva s katerokoli drugo. Ker je povsem možno, da tukaj pravzaprav ni nič. Ali pa, v Xenakisovem primeru, je tukaj ogromno – če raste iz formule, ki je bila spočeta in občutena v ognju.

Skladba Tetras, ki jo je leta 1983 napisal za že omenjeni kvartet Arditti, pravzaprav vključuje ogromno Xenakisovih različno pridobljenih in plasiranih zvočnih aglomeracij, dikcij in časovnih artikulacij, a to počne na specifično diarističen način, ki je obenem samovoljen in okrutno generativen, po drugi strani pa izrazito povezan z ljubeznijo do godalnosti ter samega medija in forme godalnega kvarteta. In Tetras je brutalen, vrtoglav, neskončno kompleksen in zahteven. Je tudi, z nekaj truda, zapomnljiv – nikoli, tudi po sto prisluhih, pa ne izgubi občutka nevarnosti, tega, da se dogaja nekaj, kar se skorajda ne bi smelo, a je pravzaprav ravno tisto, kar glasba še kako dovoljuje in je z njo v temelju zraščeno.

Skozi Tetras so odbrzeli vžgano, skoncentrirano, energično, seveda tudi mojstrsko – in odpirali, razmetavali, dvigovali, zbijali, zgoščevali, redčili, hkrati pa linearno gnali naprej natančno kompozicijo bežiščnic, ki še naprej ohranja pošastne količine večnivojske nedoumljivosti, ne pa tudi poljubnosti.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.