JOACHIM KÜHN / ASJA VALČIČ / EDOUARD PRABHU

JOACHIM KÜHN / ASJA VALČIČ / EDOUARD PRABHU

Recenzija dogodka
Joachim Kühn (foto: Cankarjev dom)
10. 3. 2016 - 14.30

Klub Cankarjevega doma, 8. 3. 2016

 

V slabih dveh letih smo imeli priložnost čislanega nemškega pianista Joachima Kühna slišati v dveh podobnih triih. Leta 2014 je na ljubljanskem jazz festivalu nastopil v triu Chalaba, ki ga ob njem sestavljata maroški inštrumentalist na guembriju Majid Bekkas in španski tolkalec Ramon Lopez, za letošnji dan žena pa sta s Kühnom na Cankarjevih torkih zaigrala na Dunaju živeča slovensko-hrvaška čelistka Asja Valčič in indijski tolkalec Edouard Prabhu. Če se je prvi trio gibal v bolj tradicionalnih vodah oziroma jazzovskih variacijah na severnoafriške in mediteranske ritme, nam je drugi postregel z bolj introspektivno igro na meji komorne klasike in svobodnjaškega jazza z le ščepcem tradicije.

Čeprav ta novi trio ne deluje dolgo in še nima diskografskega zapisa, se je na koncertu izkazal z zavidljivo ubranostjo. Igrali so večinoma avtorske skladbe, povečini Kühnove, a tudi Valčičeva in Prabhu sta se imela priložnost predstaviti z avtorskima stvaritvama. Povrhu smo slišali še po eno skladbo Gila Evansa in Ornetta Colemana; izbor skladbe lani preminulega očaka free jazza ne preseneča, če vemo, da je nemški pianist z njim igral pet let. Trio je koncert začel s počasi se razvijajočo skladbo, ki jo je pianist gradil z repetitivnimi vzorci, odigranimi z levo roko, medtem ko je z desno že tipal po odprtih formah in živahnih vijugastih linijah. Preostala člana sta se v skladbo vključila počasi, malone neopazno. Prabhu s tihimi udarci po svojih številnih indijskih tolkalih, Valčičeva pa je na čelo sprva igrala, kot da gre za kontrabas. Na glasbilu je, namreč, najprej s prsti odigrala spet ponavljajočo se zapomljivo basovsko figuro, a se je kaj kmalu lotila še godala in iz čela začela izvabljati rezke in razkošne solistične linije.

Čeprav je skoraj vse skladbe uvedel pianist, sta si znotraj zadanih struktur tako tolkalec kot čelistka ustvarila lastne oaze za delno neodvisne zvočne posege, jih gradila in sproti sesuvala, a ves čas skrbno pazila, da ne bi izstopila iz začetne melodijske ali ritmične fraze. Občasno se je kak član tria – večinoma je šlo za pianista – popolnoma utišal in takrat so na plano prišle glasbene vrline čelistke in tolkalca. Valčičeva se je izkazala s presunljivo hitrimi menjavami iz skladne, zasanjane komorno-klasične igre v vihrave jazzovske improvizacije, medtem ko se je Prabhu vešče in navidez nonšalantno sprehajal med tablami in drugimi tolkali, iz katerih je enkrat pletel preproste melodijske nize, spet drugič pa se spustil v neujemljiv ritmični drnec.

V trenutkih, ko so vsi poprijeli za svoja glasbila in začetno temo dvignili na višjo raven – bodisi s subtilnimi melodijskimi okraski bodisi zgoščenim in močnim ritmiziranjem –, so uspeli skladbe odeti v psihedelične meglice. A trojica se jim ni nikoli pustila zapeljati in je skladbo hitro spet spustila na tla ter začela znova svobodnjaško razgrajevati in dopolnjevati njene postavke. Da opisan postopek deluje v raznovrstnih žanrskih okoljih, je trio dokazal prav s skladbama tolkalca in čelistke. Morda nekoliko manj v skladbi Prabhuja, ki si je dal duška v preigravanju tradicionalnih indijskih ritmov in ne ravno uspešno poskušal vanje vplesti še občinstvo.

Valčičeva pa je zaigrala skladbo Ibiza at Noon, ki jo najdemo na lanskoletnem albumu Timeless Suite, posnetem v tandemu s harmonikarjem Klausom Paierjem. Čeprav na tem albumu skladbo vpelje harmonika, je tokrat skladbo uvedla sama, njeni mamljivi mreži zankastega ritma in odpirajoče se melodije pa sta se počasi pridružila še Prabhu in Kühn, ki sta skladbo dodatno odela v razkošne zvočne barve. Kot je Kühn razložil v napovedih skladb, sta z Valčičevo skupno muziciranje začela na Ibizi, tako da je njena skladba izpadla kot lepo dopolnilo njegovega nagovora.

Izjemno dobro razpoložena trojica je svoje kompleksne skladbe bolj ko ne gradila na podobnem, prej opisanem principu. Kar po svoje ni nič slabega, saj sta nadgradnja in poznejša razgradnja začetnih motivov z občasnim ekstatičnim vrhuncem stalnica v jazzu in improvizirani glasbi. A vendar se je sčasoma zazdelo, da so si ritmične in melodijske matrice preveč podobne, slišati je bilo, da ponekod umanjka domišljije, ki bi sicer iskrivi igri podelila še epitet celostne izjemnosti. Gotovo bi trio virtuozov, ki zna v skupinski igri z lahkoto preiti v nove širjave, pustil veliko boljši vtis, ko bi tematsko ogrodje muzike sem ter tja razširil ali ko bi, konec koncev, odigral kako skladbo manj.

 

Joachim Kühn - Asja Valcic - Prabhu Edouard - (1) - (march2016)

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.