LAIBACH

LAIBACH

Recenzija dogodka
laibach
12. 12. 2017 - 14.30

* foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška
Kino Šiška, 9.12.2017 

 

Minulo soboto je kolektiv Laibach za Kino Šiška odigral koncert v sklopu širše evropske turneje ob izdaji novega albuma Also Sprach Zarathustra. Drugič. Prvi se je namreč zgodil že dan prej in je bil razprodan v zgolj nekaj dneh, zaradi česar je sledila logična najava tudi drugega datuma, kar se je izkazalo za smotrno potezo – na dan koncerta v soboto je bilo sicer na voljo še nekaj vstopnic, a so tudi te še pred začetkom pošle. Torej, polna Katedrala v objemu zvokov Laibach še v drugo. Pred dogodkom smo se v glavnem spraševali o premestitvi teatrsko naravnanega albuma, ustvarjenega za predstavo Matjaža Bergerja, v koncertni kontekst. Album namreč kljub zvočni bogatosti deluje kakopak predvsem teatrsko, zaradi česar so se pojavljali pomisleki o potencialno statičnem koncertu. A vsak tak pomislek se je kasneje zdel odveč.

Koncertna izkušnja se je pričela že z vstopom v svetlobno rdeče odeto veliko dvorano Kina Šiška. Projekcije so segale onkraj standardnega, v ozadje pomaknjenega platna – globinsko sta oder zapolnili po dve zavesi na vsaki strani, od koder so na nas, med čakanjem na začetek koncerta, zrla srhljiva očesa črne silhuete, identična tistim z naslovnice albuma. Medtem ko se je dvorana počasi polnila s starostno povsem razpršeno publiko, se je v ozadju v svoji omiljeni obliki zazankano predvajala skladba Von den drei Verwadlungen. Slednja je v kombinaciji z osvetlitvijo, z nojzerskim tonalnim naraščanjem in spuščanjem veliko pripomogla k vzdušju pričakovanja, saj z izjemo dejstva, da gre za koncert višje produkcije, do tistega trenutka ni bilo veliko znanega.

Čakanje na zamaknjen začetek koncerta je bilo tokrat - že zgolj zaradi nadpovprečno svetlobno urejene Katedrale in ambientalnega zvočenja - vsaj malenkost lažje. Eden za drugim so nato v precej robotski maniri na oder prikorakali člani kolektiva Laibach ter z inštrumenti nadgradili in nadaljevali komad, prej prisoten v ozadju. Troblje so zadonele, luči so se presvetile in ustvarile mračnjaški ambient, prvi tolkalski elementi so v fluidnem prehodu iz prvega napovedali drugi komad Ein Untergang. Prej statične projekcije so se preslikale v srhljive podobe orlov letečih izven odrskega prostora na stene skrajno levo in desno stran dvorane, kar je poslušalca še močneje ujelo v koncertni doživljaj.

V nadaljevanju smo slišali komad Ein Verkündiger, ob katerem je postalo povsem jasno, da smo priča enakim kompozicijam kot na albumu, a vendar z veliko bolj dinamičnimi aranžmaji – dodani tolkalski elementi in kitara so vnašali ritem in nasičenost zvoka, Milan Fras pa je svojo prezenco in avtoriteto v kombinaciji s skoraj koreografirano izvedenimi gibi v danem trenutku z odra utrjeval z dvema sabljama. Te niso služile kot zgolj vizualni element nastopa, temveč tudi kot vir organskega zvoka potega ene ob drugo, kakršnega je moč slišati v nekaterih delih komada Ein Verkündiger. Ob vsem dogajanju na odru je sicer že kar tradicionalno zadržana šišenska publika koncert pohvalno spremljala predvsem s svojimi očmi, in ne z lečami telefonov, kar bi lahko pripisali izobešenim napisom - naj se mobilnih naprav ne uporablja - ali morda zelo intenzivni koncertni izkušnji, najverjetneje pa kar skupku obojega.

V prvi polovici smo, kot je Ivan Novak napovedal že v RŠ intervjuju, poslušali repertoar z novega albuma, a vseeno so koncertno prearanžirane skladbe delovale povsem drugače. Ohranjale so teatralni moment, a bile hkrati po vzdušju na višjeoktanskem nivoju. Izpostaviti gre Vitjo Balžalorskega kot pridruženega glasbenika na kitari. Ta je z distorziranim ruženjem komad Das Glück denimo dvignil na povsem novo raven. Podobno je s kitaro deloval tudi ob komadu Das Nachtlied, ob drugih pa je nanjo godel ali kasneje odigral bolj rockovske riffe ter dokazal svojo virtuoznost in vsestranskost na tem inštrumentu – seveda pa tudi drugim ustaljenim članom ne gre očitati manka mojstrstva. Ob izteku materiala z dolgometražca s komadom Vor Sonnen se je kolektivu na odru pridružila še Mina Špiler, ki je z žametnim glasom ob prijetnejših, svetlejše delujočih vizualnih elementih s svojim vstopom izvedla jasen presek med novimi in starimi kosi. V drugi polovici smo tako med drugim slišali komade kot so Ti, ki izzivaš, Brat moj, Antisemitism ali Wirtschaft Ist Tot, in čeprav je na trenutke tudi ta del koncerta še vedno deloval teatralno, se je energija koncerta močno dvignila.

Po kakšni uri in pol, drugemu prihodu na oder in komadu Bossanova so Laibach s sobotno Zarathustrino pripovedjo zaključili. Zdelo se je, da je večer, prežet z industrialno silo, teatrsko eleganco, odrsko prezenco, dobrim zvokom in izvrstnim vizualnim efektom, zadovoljil obiskovalce. Tisti, ki so prišli po Laibach, so Laibach tudi dobili. Ob nastopu, s katerim se zdi vsak detajl izvedbe dobro premišljen in tudi osmišljen, nam skupina da dobro vedeti, zakaj gre za enega najmočnejših izvoznih slovenskih glasbenih aktov. In če smo že s Tolpo bumov - v strinjanju tudi z večino tujih medijskih kanalov - novemu albumu prikimali, lahko po izkustvu celovitega koncertnega večera na tem mestu enako navdušeno prikimamo tudi njegovi živi izvedbi.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

aaaaa Vitja je uletel ... dobra izbira ... zelo dobra!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness