Louder Repetitor

Louder Repetitor

Recenzija dogodka
21. 10. 2016 - 17.30

Kino Šiška, 20. 10. 2016

Naslovna fotografija: Matevž Čebašek

"Samo dopis glede naslovne fotke: Boris je ene trikrat skočil iz odra. Na začetku je še klel, da Kino Šiška nima stopnic, potem so ga pa naslednje dvakrat poslušalci v prednjih vrstah po rokah vrnili na oder ..."

 

Za včerajšnji koncert, ki so ga beograjski Repetitor in kamniški Nikki Louder odšpilali na velikem odru Kina Šiška, smo vedeli že pred dvema mesecema. In že takrat se je govorilo, da je to koncert za obvezno udeležbo, tudi če so bili Repetitor v Ljubljani na istem odru le nekaj mesecev nazaj. Dan pred tem je pač izšla njihova tretja plata v osmih letih, pričakovanja so rasla, Repetitor so žgoča roba, skratka – bilo je očitno, da se je večina udeležencev na deževni večer prišla razbremenit na nemiren in kvaliteten rockovski večer.

Sprva so bile govorice, da bo koncert v spodnji, manjši dvorani, in že so se nam že prikazovale vizije borbe v prvih vrstah za mesta okoli pevca in kitarista Borisa Vlastenice, ko se bo ta odpravil na pohod skozi občinstvo. Ko pa smo se bližali koncertnemu dnevu, smo povsod po mestu videvali črno-rdeče plakate senc treh misijonarjev, katerih koncert v glavnem mestu ne bo zdržal dvorane za 200 ljudi. Pa dobro, smo si rekli, itak se bo vse nekako poravnalo s tem, ko bo polna dvorana topotala z nogami in se drla »Šopaj!« pa »Ajde, sviraj, samo da plešem!«.

Pa smo plesali in poslušali. Vsaj včeraj in danes v Rijeki v klubu Pogon Kulture so se Repetitor na koncertih pridružili trije dobri kolegi – Nikki Louder. Četudi niso tako performativno močni kot njihovi nasledniki, ni za reči drugega, kot da so si fantje dali duška. Paradni konji slovenskega nojz rocka so že lani na Viet Cong v Gali Hali pokazali, da znajo dobro prilagoditi svoj predskupinski nastop celotnemu večeru, in včeraj ni bilo nič drugače. Komad Shareholder z nove plate Trout so raztegnili v večminutno kopičenje lomljenih ritmov in – poljudno rečeno – potegnili na psihedelični rock že po dobrih 15-ih minutah koncerta, dokler niso v zadnjih minutah odigrali še komada Golden Men in Barefeet.

Ker so večji del koncerta dali prednost instrumentalnemu razigravanju kot pa besedilom, se je to najbolj poznalo na švicu in spitemu pivu. Fantje iz Nikki Louder so ob zaključnem priklonu izgledali, kot da bi ob dobrem špilu odigrali še en soliden basket. Oder jim je sicer vmes zgledal malce velik, ampak je razsvetljava naredila svoje, ko je s taktičnimi lučmi zmanjšala prostor in naredila celo izkušnjo bolj prostorsko kompaktno in s tem kvalitetno ogrela publiko za glavni »act«: Repetitor.

Že pred časom smo se začeli spraševati, kaj lahko Repetitor sploh še ponudijo novega? Kaj lahko o njih rečemo novega v teh tipičnih recenzijah? Kako se lahko sploh še presežejo?  En odgovor na ta vprašanja ponujajo komadi z nove plate Gde Ćeš, odigrani v živo v celotni koncertni izkušnji Repetitor na velikem odru Kina Šiške, obdani z bogato osvetljavo in izredno hvaležni za spektakularne fotografije.

Že s prvim komadom smo bili »ružni, prljavi, glupi, zli« s komadom Šteta z druge plate Dobrodošli na okean. Potem smo bili kmalu U pravom trenutku pa Dostupni i laki, skratka – med njihove hite, ki smo jih že ponotranjili, so začeli vstavljati nove komade. In tako recimo niso zaigrali Deset puta nedeljno, ampak so sorodne komade z nove plate, kot sta Suženi Snovi in Gde Ćeš, umestili na njihovo ponotranjeno mesto. Ne vem, če je bil to res eden njihovih boljših koncertov – to so bili pač Repetitor na velikem odru, ki so drugačni od Repetitor na malem, garažnem odru. Moram pa reči to – Repetitor so do sedaj na velikem odru manjkali dinamični komadi, takšni, ki zamenjajo vzdušje za nekaj minut, dokler ne uleti Opet jak ali Životinje.

Nekaj podobnega za menjavo vzdušja so ponudili že s komadi Laka zabava in Djevojke idu u Minhen z omenjenega drugega albuma. Le Dobrodošli na okean ne premore komadov, kot sta Ekspedicija ali Crvena, ki so na koncertu poudarili še neko tretjo plat Repetitor, ki ni samo štancanje triminutnih komadov ali preigravanje petih tonov do onemogle plesnosti. Ana-Marija na basu in Milena na bobnih se na njih še bolj vključujeta k petju in dretju, medtem ko se Boris sklanja nad svojo kitaro.

S širitvijo repertoarja se temu beograjskemu triu izboljšuje tudi poslušalska izkušnja na velikih odrih. Vizualno ponujajo dovolj, da z gibanjem zapolnejo celoten oder. Glasbeno pa mogoče ne odstopajo precej od zvoka s svoje prve plošče Sve što vidim je prvi put, ampak dodajajo opazne malenkosti, zaradi katerih ostajajo zanimivi in zaradi katerih dve uri še vedno mineta prehitro. Mogoče bi se jim splačalo še malo poigrati z odrsko scenografijo, postaviti kako omaro ali pa vsaj trdneje pritrditi feršterkerje, da bo Boris lahko malo manj obremenjujoče plezal po njih. Sicer pa tako ali tako zgleda, da si daje duška že ob potapljanju v občinstvo.

Saj Repetitor se malo ponavljajo, saj ni vse novo. Zvok je star, samo dajejo mu nekaj svežega vetra, ki uspe vznemiriti več stoglavo množico starih in mladih fenov in fenic. Zaenkrat nadaljujejo s svojimi maratonskimi turnejami, na katerih uspejo množice navdušiti do mere, ko še po drugem aplavzu pridejo nazaj na oder in vprašajo: »Ma ljudi, šta da sviramo?« Veliki odri so ena stvar, predlagamo pa še izlet v Krško, v Novo Gorico ali pa v Kranj v naslednjih dveh mesecih, kjer bodo nastopili na manjših, bolj surovih odrih, na kakršnih so tudi začeli. Viva Repetitor!

 

Predskupina: Nikki Louder

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.