Lydia Lunch, Carsick Cars

Lydia Lunch, Carsick Cars

Recenzija dogodka
17. 6. 2015 - 17.30

Pozor! Retrovirus je ponovno na udaru, tokrat se je pojavil v Gala Hali. Ja, ta Metelkova se Retrovirusa kar ne znebi, prvič se je tam namreč pojavil že pred letom in pol in to pravzaprav v bolj ali manj isti obliki. Prenašalka pa ni nihče drug kot darkerska mama Lydia Lunch!

Seveda se porajajo pomisleki, koliko je smiselno v relativno kratkem času obiskati isti prostor z bolj ali manj isto vsebino, vsekakor pa z vsebino v okviru istega koncepta. Jasno je namreč, da tudi Retrovirus ni edini Lydijin projekt, s katerim razveseljuje različne množice po svetu. Na prvi pogled se zdi, da je Retrovirus zgled projekta, ki se izvaja po Centralni in Zahodni Evropi. Lydia zase pravi, da ni “entertejnerka”, temveč da zgolj kritično prenaša breme vseobsegajočega kaosa in nereda skozi svojo interpretacijo med ljudi. Temu pa sledi, da tudi Retrovirusa ne razume kot nečesa ponavljajočega se, ampak kot nekaj, kar je vsakič povsem drugačno in na nek način novo. Retrovirus kot ponovna interpretacija komadov, za katere bi lahko rekli, da so sami po sebi na sceni že nekaj časa. A vendar sami po sebi ne morejo obstati, ti komadi namreč vedno znova postanejo neki komadi šele ob posamezniku, ki jih izvaja. In ravno to je lep primer razlike med glasbo, zapisano na nekem mediju, in glasbo, izvajano v živo, kjer na videz isti komad nikoli ni odigran na enak način in je vedno odvisen od različnih dejavnikov. Retrovirus, po Lydiino, tako ni ponavljajoča se struktura, pač pa živa reč, ki - odvisno od 'momenta' – vedno izpade drugače.

Prva očitna sprememba je bila spremljevalna uvertura pred glavnim stavkom - to je predstavljala kitajska indie zasedba Carsick Cars, ki se je na enem od slovenskih odrov znašla prvič. Zasedbo tvorijo trije mladci, in sicer pevec in kitarist Shouwang, basist Levis in bobnar Li Qing. Aktivni od leta 2005, so imeli že leta 2007 čast odpreti koncert svojih idolov, Sonic Youth, v Pekingu. Tako v besedi kot v glasbi pa se tudi zares čuti vplive zasedb, kot so The Velvet Underground in prej omenjenih Sonic Youth. Izrazite bas linije, močno efektirana kitara in sunkovita ritem sekcija so nas, kljub relativni togosti nastopajočih na odru, na trenutke zapeljali v čisto luštne abrazivne in frustracijo sproščujoče sfere. Zanimiv pri njihovi glasbi je tudi način, kako v njihovo estetiko vstopajo vplivi drugih zasedb. Določeni komadi se lahko začnejo povsem sonicyouthovsko kaotično, a se vmes popolnoma uravnotežijo s »catchy« besedili in ponavljajočo se in lahko zapomnljivo melodijo. Repetitivno gor ali dol, tistih nekaj, na oko preštetih, štirideset ljudi so vseeno uspeli solidno ogreti pred Lydio, predvsem pa so uspeli dodobra ogreti sami sebe, saj je vokalist Shouwang večkrat navdušeno in malce polomljeno povedal, kako je vesel, da so ravno oni tista nujna reč, ki je odprla koncert Luncheve.

Med nekajminutnim premorom je na samo prizorišče Metelkove prispela tudi Lydia Lunch z ekipo, nedolgo po prihodu pa jih je bilo mogoče slišati že tudi na odru Gala Hale. V isti postavi kot pred letom in pol so ob Lunchevi igrali še bobnar Bob Bert, ki je med drugim nekdaj bobnal tudi za Sonic Youth, kitarist Weasel Walter, ki se je kalil v The Flying Luttenbachers, in Tim Dahl, ki smo ga še ne tako dolgo nazaj lahko poslušali na istem prizorišču z zasedbo Child Abuse. Skratka, zdi se, da ob tovrstni ekipi ni treba posebej opisovati močne energije, ki se je vila z odra. Kar se tiče samega koncerta pa bolj ali manj res nismo bili priča kakšnim novejšim stvaritvam Lydie Lunch, smo pa zato poslušalci zopet dobili svojo porcijo skladb, kot so Snakepit Breakdown, Mechanical Flattery, Afraid of Your Company, seksualnejšo verzijo Frankie Teardrop in tako naprej. 

Na to, da ni bilo oziroma da je bilo tako kot pred letom in pol, kaže več dejavnikov. Najprej je zanimivo, da Gala Hala niti približno ni bila polna, ne glede na to pa je bila vsaj obstoječa množica dodobra razigrana, komičnih vsadkov med posameznimi skladbami ni bilo pogrešati, tudi mimo komentiranja poslušalcev v prvih vrstah Lydia pač ni mogla, kot ponavadi je tudi tokrat v nekem dekletu videla sebe izpred toliko in toliko let, skratka vključevanje občinstva v cel performans ni bilo zares novo in nepričakovano. Nam poznane skladbe so bile po pričakovanjih odigrane ravno tako suvereno, seksualno naperjeno, darkersko in izzivalno. In tako je na koncu izpadlo, da je bila edina zares opazno sveža reč na odru pravzaprav lužica Lydijinega urina, ki je pricurljala iz njenega mednožja med orgazmičnim vzdihovanjem v sklopu izvajanja skladbe Frankie Teardrop. Lužica urina pa je bila tudi vse, kar je pustila za seboj, ko jo je srednje velika množica v Gala Hali vztrajno vabila nazaj na oder.

Kljub nekaterim tehničnim težavam tako med nastopom Carsick Cars kot nastopom Lydie Lunch je večer minil v luči bolj ali manj zadovoljenih nasmeškov. Ne glede na Lydijino reinterpretiranje pa smo tudi mi, poslušalci, dobili, kar smo pravzaprav prišli iskat, nam prav dobro znane in ljube skladbe.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness