PISSGRAVE, PHRENELITH

PISSGRAVE, PHRENELITH

Recenzija dogodka
14. 6. 2016 - 14.30

MC Postojna, 12. 6. 2016

 

V nedeljo se je v Postojnskem MC-ju zgodil underground death metal koncert tiste vrste, ki v teh logih spet ni tako pogost. Kljub redni prisotnosti vseh velikih death imen, večjih prizorišč in višjega cenovnega razreda pa bende, ki ohranjajo še neko drugo plat death metal dediščine, srečujemo malo redkeje. Tu mislim predvsem na severnoameriške Pissgrave, ki so s ploščo »Suicide Euphoria«, izdano pri čislani založbi Profound Lore, ter tudi predhodnim demotom v podzemlju sprožili valove vznemirjenja. Pissgrave nam namreč predočijo tisto reč, ki sem jo skozi leta pisanja rad označeval s skovanko novo death metal neandertalstvo – z izstopajočimi avant bendi, kot so Antediluvian, Portal, Teitanblood itd. No, Pissgrave so obenem pravoverno in neizpodbitno starošolski ter hkrati izstopajoče osebni, moteni, morbidni, skratka polni doživljajskega hrupa. In to je pristop in občutenje, ki hkrati z zadostitvijo bogovom druge polovice osemdesetih in začetka devetdesetih, pa tudi tistih izven krogov časa še bolj odklepa tudi vedno prisotno avantgardnost temeljnih kamnov žanra.

Za použitje tega se je MC Postojna, ki sem ga sicer tokrat obiskal prvič, in to na muhasto lep in notranjsko mračen zgodnji nedeljski večer, zdel več kot primeren. Nekaj pač mora biti na prizorišču, kjer te vsak šum glasbe iz ozadja, pa naj bo iz telefona ali predverja, spomni na Bathory - tudi če se motiš.

Večer so otvorili danski Phrenelith, meni neznan bend, ki je, kot sem razbral, tik pred izdajo prvenca. Sta pa na spletu dostopna dva demo posnetka. Phrenelith so bili dejansko pravo presenečenje, njihova specifična vrsta rahlo doomerske death nesnage pa je še najbolj spomnila na kake zgodnje Incantation – poleg žlahtne umeščenosti v temačne ekscese brezštevilnih podtalnih death poganjkov. Tako kot Pissgrave so tudi Phrenelith bili obrnjeni v tisto obdobje kaljenja in vznemirljivega potenciala, ki je stavilo predvsem na otipljivo atmosfero in naraščajočo opresivnost. To med drugim pomeni, da je pri njih najti močne odzvene pionirjev ne-ločene black/death bifurkacije – v prvi vrsti seveda Bathory, Celtic Frost in tudi Possessed, h katerim se še vrnemo.

Set so pričeli s skoraj blackmetalsko disonantnim mid-tempo instrumentalom in nato počasi pridobili pospešek. A so vseskozi ostajali v bolj sredinskih legah – tako tonskih kot hitrostnih - in kljub nepretencioznosti in nonšalantnosti izkazovali preokupacijo z zasledovanjem in ekspresivnim priklicom konkretnih odtenkov teme. Kaj več trenutno niti ne morem povedati razen tega, da se je nastop končal prehitro in da se bendu mogoče še malo pozna, da je v zgodnejših stadijih. Kitarsko-basovskemu delu ni česa očitati, zato pa so se bobni na trenutke zazdeli nekako v ozadju in rahlo šibki – oziroma povedano drugače, manjkalo jim je malo več energetske vznemirljivosti in odločnih udarcev. Sicer pa je bil zvok na prizorišču presenetljivo jasen, z izjemo bobnov, ki so se zdeli ujeti v zadnjem delu odra, čeprav se je ta vtis malce izboljšal z nastopom Pissgrave.

Po krajšem odmoru so se oglasili Pissgrave, ki so večino otipljivih, pa tudi neotipljivih spremenljivk stopnjevali za nekaj nadaljnjih vrednosti. Brez koketiranja s publiko, z resnim in zatopljenim stavom ter uvodnim zidom feedbacka so se zastrmeli v publiko, še posebej vokalist/kitarist Tim Mellon, ter ob pravem trenutku z vajeti spustili pekel naslovnega komada plate »Suicide Euphoria«. Takoj je bilo slišati, da mislijo prekleto zares in fokusiran vihar se ni polegel do konca nastopa, pa še takrat smo odšli prepleteni s finimi nitmi tesnobe in galvaniziranega prisostvovanja. Ta omenjeni fokus je bil pravi balzam za doživljajočega, saj se kljub ekstremnosti žanra na odru prepogosto znajdejo izvajalci, ki pač ne stremijo k temu, da bi se v podajanju svojega izraza približali stotim procentom.

Kljub vrtoglavosti in hektičnosti starošolske death morbidnosti, ki je vela iz vsake note, se je podobno kot na plošči zelo hitro vzpostavilo neko poenoteno in seštevajoče občutje motenosti – hkratne vkopanosti v tla ter psihično-etrskega priklica notranjih in zunanjih demonov. Izmenjevanje blastbeatovskih grobijanstev in kot svinec težkih death doom koračnic so presevali v zametkih sprevrženo disonantne melodičnosti, ki jih je redno obsijala temna luč globoke žalobnosti. Višek tega je bil komad »Fields Of Scattered Bones«, ki je uvodoma spomnil na začetno sekvenco »Fallen Angel« od Possessed. Ob naraščajoče pogrebnih procedurah in ob pogledu na blazen obraz vokalista sem imel občutek, da bi nas lahko par posameznikov v prostoru kar bruhnilo v solze zlobe in obžalovanja. Skladno z naslovom še enega izstopajočega komada - »The Second Sorrowful Mystery«.

Glede vokala je treba omeniti še dejstvo, da je do nas prihajal prek dveh mikrofonov, od katerih je eden poudarjal nizki, drugi pa visoki frekvenčni spekter. Na ta način je bil dosežen grozeč potujitveni moment, obenem pa nas je to potegnilo še globlje v bolečo človeškost, utripajočo v razkroju. Rohnenje glasu se je v najbolj močnih kolektivnih trenutkih povsem zlilo s tuležem podivjanih solističnih poletov kitare in nam hkrati z razorožujočim truščem dalo slutiti tudi neko temeljno mentalno intenzivnost, neizprosnost. In ravno slednje je bil eden najbolj žlahtnih vtisov, ki je jih pustil koncert Pissgrave.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness