Prva FriForma

Klub Gromka, 27. 1. 2016

Tokratni sredin večer je bil rezerviran za otvoritev novega, pa vendar ne tako novega cikla FriForma. FriForma je novo ime serije koncertov, ki smo jo včasih poznali pod imenom Džez pri Koritu. A ker korita ni več, je KUD Mreža svoje projekte preselila na druge lokacije. Otvoritev je bila tako odigrana v klubu Gromka in naključje ali ne se je dogajanje razbohotilo v pravcat »mini fest« svobodno improvizirane glasbe. V prvi FriFormi smo namreč poleg pričakovanih nastopajočih slišali tudi trojec saksofonista Maria Rechternerja, tolkalca Vida Drašlerja in legendarne vokalistke Linde Sharrock, ki je pred kratkim izdala tudi trojni LP (In) The Abyssity Of The Grounds - Gods. 

Prav prej omenjena zasedba je zaigrala prva. Sicer so glasbeniki slovenskemu občinstvu že znani, saj so pred slabim letom tu igrali v kvartetu še z drugim bratom Drašler. In kot takrat tudi tokrat niso razočarali. Hitre pasaže in energično igranje Rechternerja z različnimi saksofoni se je ujelo z dromljanjem in tolkalsko paličico Vida Drašlerja. Čez vse skupaj oziroma ravno vmes pa dolgi, precej statični vokalni vložki Sharrockove, ki so kot protipol inštrumentalistoma prosevali v prostor. Rechterner je vmes posegel tudi po pikolu s saksofonskim ustnikom in doma izdelanem strunskem inštrumentu, ki ima namesto votlega lesenega telesa bučo. In prav v tem delu, kjer je tudi Drašler posegel po mehkejših zvokih, se je zdelo, kot bi bili v vakuumu, iz katerega prodirajo le Sharrockini zamolkli vzdihi, pa še ti so nekako zadržani, zasenčeni. Na misel pride primerjava z otrokom v trebuhu matere, ki sliši zunanje zvoke oddaljeno, materin glas pa resonira v telesu, v njem samem, skoraj kot bi bil njegov lasten, pa vendar ni. Jasno je, da imamo tu opraviti z izjemnimi izvajalci, ki so nam ponudili izjemen uvid v njihovo ustvarjalno bistvo.

Za trojcem je nastopil duo Marka Jeniča in Iztoka Korena. Jenič z violino je v improviziranih vodah že stari znanec, Korena na bendžu pa poznamo predvsem iz zasedb ŠKM banda in Hexenbrutal, nazadnje pa se ga spomnimo iz naveze Širom, ki je pred kratim izdala tudi novo zgoščenko. Jenič in Koren sta odigrala precej dolg set s širokim diapazonom zvočnosti. Nabor je segal vse od modalne glasbe v stilu kakšne indijske rage preko šklokotajočih zvokov do slišnosti z godalnim pridihom. V slednjih momentih sta se tudi najbolj ujela, ne le zaradi podobne zvočne slike, temveč zaradi skupnega oblikovanja zvoka. V preostalih delih je namreč pogosto umanjkala prav komponenta sodelovanja.

Sledil je solo nastop vokalistke Tee Vidmar. Vidmarjeva izhaja iz gledališkega miljeja in posledično v glas vnaša mnogo prvin teatra. Njen nastop je bil poln dramatičnih momentov, namišljenih monologov in drobcev ljudskih viž. Vidmarjeva glasbeni material uporablja predvsem v dramske namene. Z njim nas je popeljala na domišljijsko popotovanje v svet različnih oseb z raznovrstnimi zgodbami. Pogosta gledališka praksa je tudi vključevanje publike v svoj nastop. To je storila tudi Vidmarjeva, ki je v občinstvu iskala svoje ogledalo in se obenem nastavljala kot zrcalo publiki. Klub temu, da smo slišali precej zavidljiv nabor zvokov in glasovnih razsežnosti, bistvo nastopa tiči v pripovednosti Vidmarjeve, ki s humorjem in ljudsko domačnostjo očara poslušalce ali bolje rečeno gledalce.

Večer je zaokrožila zasedba Virtaranta Okuda Berger trio, ki je tokrat predstavljala novo izdano cedejko Live @ Rojišče, ki ste jo pred kratkim lahko slišali tudi na valovih Radia Študent. Trio Virtarante na basu, Okude na violi in Bergerja za bobni deluje izjemno ubrano in energija, ki se pretaka med glasbeniki, je kot neke vrste organska materija, ki se je širila med poslušalce. Glasbeniki si material podajajo neopazno, a vseeno je razvidno, da pripadajo isti celoti. Skoraj omembe nevredno je dejstvo, da vsi uporabljajo razširjene tehnike igranja, saj je za polje svobodno improvizirane glasbe to skorajdane pravilo, pa vendar v Virtaranta Okuda Berger triu noben zvok ni namenjen razkazovanju in izkazovanju, temveč je del organske celote. Vsak zvok ima jasen namen in je gradnik v svetu glasbenega imaginarija tria. Kljub temu, da je to prva zgoščenka zasedbe, upamo, da bo trojec nadaljeval in nam skozi čas ponudil njihovo ustvarjalno vizijo.   

Sredin večer se je tako zaključil kot v transu in ostalo nam je polno vtisov z raznovrstnih nastopov. Vsaka zasedba je na oder prinašala nekaj novega, do glasbenega materiala pristopala drugače in občinstvu podajala drugo vizijo. Rečemo lahko, da je bilo sredino srečanje lep in pester uvod v začetek upamo da prav takšnega cikla FriForma.