Samiyam, Josip Klobučar, Sunny Sun, Freeverse, Čunfa, Borka

Samiyam, Josip Klobučar, Sunny Sun, Freeverse, Čunfa, Borka

Oddaja
21. 11. 2016 - 14.30

Gala Hala, 19.11.2016

 

Potem ko smo minulo soboto, čakajoč na vesoljni potop, uspešno prebrodili do večera, so v klubu Gala hala na Metelkovi na svoj račun prišli ljubitelji beatov vseh barv, oblik, provenienc in intenzitet. Povezovalni element tokratnega klubskega dogodka so bili zamaknjeni, tako imenovani "slugging" beati, nastali kot posledica »napačne« uporabe AKAI-jevih samplerjev iz družine MPC, ki jih je na samem začetku tisočletja populariziral danes pokojni pobudnik nekakšnega neformalnega gibanja beatmakerjev kot avtorjev per se, legendarni, vselej pogrešani J Dilla. Gala Hala se je tako za nekaj ur prelevila v pravcato svetišče častilcev beata, ki so ga s svojim izborom in zvočnimi manipulacijami zapolnila nekatera od najbolj produktivnih imen domače scene ta hip s hip hop producentom in občasnim raperjem Samiyamom, varovancem losangeleških založb Brainfeeder in Stones Throw ter enim glavnih nosilcev bakle, ki jo je na ameriških tleh prižgal J Dilla, na čelu.

Po uvodnem ogrevanju z vinilnim izborom izpod prstov Sunny Suna je oder s svojo dolgolaso postavo zasedel iz dneva v dan tehnično bolj podkovan in sofisticirano ekspresiven primorski beatmaker .čunfa. Pri svojih rosnih, še ne 20 letih, se .čunfa, varovanec založbe Beton, lahko baha z zavidljivo bero sedmih izdaj, med katerimi bomo njegov najaktualnejši EP v Tolpi bumov predstavili ta četrtek. Po hipnotičnem intru prebadajočih harf, bržkone osnovanem na vzorcu kakšne Alice Coltrane, je koprski ritmoklepač z nekakšno freejazzovsko kakofonijo samplov nemudoma pokazal svoje spretnosti pri manipuliranju svojega temeljnega orodja, Rolandove platforme za vzorčenje SP 404. Čunfin set, utemeljen na približno enominutnih beatovskih prehodih, ki so pogosto kar rezki preskoki, nas je vodil vzdolž in počez skozi njegovo diskografijo. V selekciji je recenzent prepoznal predvsem starejše produkcije, denimo štikle Avartar, Hold u ter na samplu Fele Kutija osnovani Fiction iz mikstejpa uTrip. Zaradi njihove relativne preprostosti in bolj zasanjane atmosfere, večinoma grajene okoli melanholičnih jazzovskih vzorcev, poslušalcu ni bilo težko postaviti ločnice med njegovim zgodnejšim outputom in novejšim materialom. Z izdajo prvenca Obsolete je .čunfa namreč zaplaval proti abstraktnejšim zvočnim sferam; v produkcije vključuje več vmesnega prostora, namenjenega šumu, pršenju in hrupu, kar potem oblikuje v kompleksnejše teksture nekje med lo-fijem in IDM-om. Obenem pa štikli postajajo kompozicijsko vse bolj razdelani in se tako distancirajo od starejših, fragmentarnih beatov. Sveži material je v njegovem sladko melanholičnem setu vzbudil veliko pričakovanj in nekaj pred prvo uro v dvorano privabil okoli 60 kimajočih glav.

Po epskem, Morriconejevskem uvodu, ki se ga v svojih vesternih ne bi branil niti Tarantino, je vajeti prevzel zagrebški veteran Josip Klobučar, ki je večer izkoristil za predstavitev EP-ja Bad Taste, izdanega pod okriljem založbe rx:tx. Že takoj po vpadu prvih basov je postalo jasno, da je pred nami občutno bolj energičen, toda zaradi zamaknjenosti beatov nič bolj plesen set. Če je Hamlet nekoč stokal "the time is out of joint", pa lahko za Klobučarja rečemo, da so "out of joint", torej nekako izven vajeti, njegovi psihedelični, mestoma zastrašujoči in robati beati. Težko opisljive zvočne mutacije basov in sintov na mestoma skorajda dubstepovskih ritmičnih matricah so v recenzentu vzbudile reminiscenco na pretakajoče se, vselej izmuzljive zvoke LSD-tripa, ki je ušel nadzoru. Celotna zvočna slika je bila nasičena z detajli, ki so avdiofilske prehode, namenjene golim užitkom v zvoku, izmenjevali z bolj "bangerskimi", plesišču prijaznimi izseki, ki bi se zagotovo lahko znašli v kakšnem Leftovem setu. Abstraktnost nekaterih beatov je sprožila asociacije na zgodnejša dela Flying Lotusa, morebiti tudi Blockheada, sicer pa je Klobučar poskrbel za nadvse fluidno prehajanje med beati, brez kakršnih koli rezov. Med tujim materialom je recenzent prepoznal odlično umeščeni štikl CS60 kanadskega kvarteta BADBADNOTGOOD, v izteku seta pa tudi nekaj izpod prstov Quasimota. Za tehtnejšo sodbo bo gotovo treba prijeti za EP, vsekakor pa je bil končni vtis daleč od "bad tasta", kar je nakazala okoli 100-glava druščina pod odrom.        

Kot osrednje ime večera si je Samiyam privoščil nekaj, kar je dovoljeno le redkim nastopajočim. Že nekoliko energični, čeravno ne povsem plesni vibe, ki ga je pričaral Klobučar, se je zavoljo svojega zapohanega, downtempo glasbenega izraza razpršil in pričel graditi na novo. Atmosfera je postala bolj domača in je spominjala na veliko dnevno sobo, kjer množica somišljenikov pridno poha in se lenobno predaja selekciji njihovega didžej prijatelja — umanjkali so zgolj ležalniki in kavči. Samiyam je beatom puščal, da se v nekajsekundnih prehodih spojijo med seboj in razrastejo v novo poglavje. Iz svoje mašine SP 404 je izvabil pester prerez svoje štiri albume obsegajoče diskografije, seveda z večjim poudarkom na najaktualnejših Wish You Were Here ter Animals Have Feelings. Med drugim je publiko razveselil tudi s pokušino sveže produkcije, zaznamovane s srhljivo sintovsko linijo in mastnim klubskim beatom, ki bo menda izšla na njegovem prihajajočem albumu. Selekcijo je Samiyam obogatil s svojimi favoriti, denimo komadom The Ghetto's Trying to Kill Me Master P-ja, štiklom založniških kolegov Ras G & the Afrikan Space Program in beati stanovskega kolega Knxwledgea. Vrhunce njegova seta pa so bržkone predstavljale njegove produkcije z vokali, kot je štikl Quest/Power z Earlom Sweatshirtom, kot tudi njegovi občasni raperski vložki, ki so dodobra popestrili že tako razgiban set, nihajoč med zasanjanimi intermezzi in klubsko udarnostjo. 

Večer častilcev beatov, ki sta ga do ciljne ravnine privedla Borka in Freeverse, je tako razprl številna vprašanja v zvezi s hip hop producentom kot avtorjem. So beati samostojne glasbene entitete za aktivno poslušanje? Gre tu za funkcionalno glasbo, to je ritmične skelete za repanje, ali avtentično, samostojno glasbeno izraznost? Je to plesu namenjena klubska glasba ali muzika za domačo, celo avdiofilsko rabo? Ker na ta vprašanja bržkone nimamo enoznačnih odgovorov, pa jih raje pustimo za kakšno drugo priložnost.  

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.