Shit And Shine, SsmKOSK

Recenzija dogodka
16. 10. 2017 - 17.30

Klub Gromka, 15. 11. 2017

 

Pregovorno miren in družabno prazen nedeljski večer je včeraj presekala plejada glasnih zvokov in šumov. V metelkovsko Gromko sta zašla SsmKOSK, domači noise-glitch poet / letošnji klubski maratonec, ter zasedba Shit and Shine, ki že od leta 2004 producira raznovrstne derivate noise rocka. Audio-vizualna performansa, ki si z izjemo deklarativne glasnosti in naklonjenosti trušču ne delita veliko skupnega, sta na koncu izpadla presenetljivo usklajena.

Prizorišče je bilo, skladno z nedeljsko ležernostjo, slabo obiskano, ob pričetku programa je bilo prisotne namreč moč prešteti na prste ene roke, vendar pa je kljub temu, ali pa morda ravno zaradi tega, bil prisoten visok nivo fokusa. Pododrska postavitev SsmKOSKa je primerno zmanjšala prostor in obenem omilila moment frontalne prezentacije, ki se sama po sebi ne sklada z njegovo pojavnostjo in zvočnostjo. SsmKOSK namreč svojo pozicijo za Kaoss Padom, mešalno mizo in modificiranimi CD-playerji zavzame povsem nepretenciozno, on kot fizično prisoten manipulator zvoka ni in se ne trudi biti del performansa. S tem se fokus premakne s spremljanja artista na delu k vizualijam in zvoku. Kombinacija le-teh pa je tokrat težje poslušljivih muzik vajenim ušesom servirala lokalno poslastico.

Deležni smo bili reproduciranih zvokov, ki v svoji izvirni, nemanipulirani obliki segajo od govorjene besede preko balkansko in arabsko zvenečih cajk do atmosferičnih zborovskih semplov, z manipulacijo pa se sprevračajo po zvočni krajini nekje med nojzom in industrialom, z občasnim topotajočim ritmom, ki pa nikoli ni dovolj ritmičen, da bi potegnil v smer tehna, bolj spominja na aritmične variacije gabberja ali schranza. Ta izjemna fragmentiranost zvokov je bila suvereno vključena ob bok vizualijam, ki so prav tako delo samega SsmKOSKa. Kolaž starih VHS posnetkov je vzbujal shizofren občutek nostalgije po 90-ih, ko so na televizijskih sprejemnikih kraljevale face tipa Sandi Salkič. Hitre menjave starih reklam s Top Shopa, logotipov Kanala A, posnetkov slovenske vojske, oglasov za 090 seks linije ter integracija izsekov kultne Jajčnice Frgelovo so zajele duh slovenske popularne kulture 90-ih in 2000-ih, skozi fragmentiranost poudarile njeno plehkost in neumnost, zvok pa je izkušnjo zaokrožil v kontemplativno refleksijo, ki je je bilo še prekmalu konec.

Po krajši pavzi se je na odru pojavila zasedba Shit and Shine, tokrat v duetu. Že takoj na začetku je bilo jasno, da se bomo tudi v tem delu večera tako ali drugače ukvarjali z mainstream trashem. Njun live set je namreč otvorila serija dialogov iz oddaj Britain’s Got Talent in American Idol, v katerih sodniki neusmiljeno kritizirajo tekmovalce. Dialogi so se kmalu zmiksali v beat, ki se mu je hitro pridružil še nadrajvan sint loop, in osnova za jam session je bila postavljena.

Četudi je prvi komad trajal skoraj 40 minut, drugi pa dobrih 20 minut, je bil nabor zvokov in samplov, ki so se med špilom zložili v naša ušesa, preprosto preveč boren in skop. Zvočno in tematsko so se zadeve namreč pričele ponavljati že po desetih minutah. Ob tem je odveč poudarjati, da je bilo to kar veliko razočaranje, sploh ob upoštevanju relativno zajetne zbirke del, ki jih je Shit and Shine doslej predstavili na ploščah od leta 2004 dalje. Na tej točki gre dodano vrednost iskati v transu, ki ga vzpostavlja absolutna konstantnost bobnarske linije in ki sama po sebi lahko pomeni poklon noise rock sceni 90-ih let, s katero gre velik del njene estetike iskati v prvinskih, s silo odigranih, absolutno repetitivnih ritmih, vendar pa ta tokrat preprosto ni učinkovala. Občutek gre primerjati s poskusom, da bi kompleksno, 45 minut dolgo zgodbo povedali zgolj z desetimi ali dvajsetimi različnimi besedami, od katerih bi se tri ali štiri ponovile v vsaki povedi. Je že res, da so sempli hudi in prežeti s surovo zvočno estetiko noise rocka, tudi popolna opustitev igranja kitare in nadomeščanje kitarista s posnetimi kitarskimi solažami je v kontekstu odmika od ustaljenih vrednot in norm odlična gesta, vendar je tu vse skupaj ostalo na nivoju garažnega jama, po katerem se vsi počutimo, kot da smo zamudili vsaj štiri možnosti za smiseln zaključek.

Celokupno gledano pa vseeno velja pohvaliti konsistentnost celotnega večera. Tudi med nastopom Shit and Shine se je vrtela »kaseta« reklam in televizijskih šovov iz 90-ih, le da so posnetki izgledali ameriškega izvora, s tem pa je koncert dobesedno izgledal kot nekakšna antiteza potrošništvu.

Glavno sporočilo včerajšnjega dogodka gre tako iskati v implicitni kritiki masovne potrošnje informacij in dobrin, kar pa je z naspidiranim glitchanjem precej bolje uspelo SsmKOSKu kot pa Shit and Shine, ki sta bila preprosto premalo raznolika, da bi uspela pozornost zadržati za celotno uro, kolikor je trajal njun koncert.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.