Sono Mobile - John Cage, Alexander Calder

Sono Mobile - John Cage, Alexander Calder

Recenzija dogodka
7. 9. 2012 - 14.30

Moderna galerija, 5. 9. 2012

 

Glede koncertnih izvedb del Johna Cagea je danes refleksija v slovenskem prostoru v nezavidljivem položaju. Ta bi namreč terjala ne le seznanjanje z inovacijami, ki jih je ta vsestranski ustvarjalec uvedel in z njimi pretresel razumevanje glasbe in zvočnosti sploh, pač pa tudi vnovičen pretres njegovih konceptov o zvoku in njegovo vlogo znotraj sodobnih dogajanj znotraj glasbe, zvočnih umetnosti in umetnosti širše. To pa pač ni mogoče, dokler njegovo delo ne zaživi tudi izvedbeno – in tu nas pač ne more zadovoljiti občasno aludiranje na tišino, s katero se tu pa tam, tudi v komičnem ali provokativnem slogu, povezuje njegovo ime. Droben izgovor za tako seznanjanje predstavlja letos dvojna obletnica, stota rojstva in dvajseta smrti tega svoj čas kontroverznega ameriškega umetnika. Očitno se je v določenih prostorih s tem delom treba najprej šele seznaniti, da bi lahko postalo predmet premisleka tudi o tem, kako je John Cage vpet v umetnost trenutka, ki ga nemara že zaznamuje konec obdobja, kateremu mu je sam pripadal. Četudi nosi to obdobje tisto neslavno predpono post-. Za droben utrinek glede te distance naj se poslušalec ali poslušalka obrneta tudi  arhiv tega medija in zapis Marka Karlovčca glede neke druge izvedbe Cagea v Studiu 14 nacionalnega radia izpred nekaj mesecev.

Prepariran klavir si je sicer že utrl pot v nekem drugem glasbenem kontekstu, a je na omenjenem nastopu tedaj nekaj Cagevih del za ta instrument pri nas komaj letos premierno izvedla pianistka Nina Prešiček. Tako je pretekli projekt Sono Mobile letos že drugi tovrstni dogodek. Tokrat s celostnim posegom v Cagovo delo, saj je celotna prostorska izvedba minulo sredo predstavila še precejšen interpretativni moment. Sono Mobile se je odvil kot skupen projekt omenjene pianistke, scenografije Petra Ličena in videasta Nevena Korde. Poleg prostorskega koncepta pa je tokrat pomembno vlogo odigral tudi čas – zopet ne le kot kontekst izvedbe, pač pa kar izjava, ki je v izpovedani zvestobi do nekaterih Cagevih konceptov prestopila tudi v samo vsebino.

Projekt Sono Mobile sestavlja Cageva glasba za nekoliko starejšega kiparja in pionirja umetniške instalacije, Alexandra Calderja. Ustvarjalci pa so se tokrat izognili enoplastni koncertni formi ter dvanajsturno instalacijo vključili oblikovali kot multimedijski dogodek. Ta naj bi po drugi strani v dogodek vpeljal gibanje kot integralen del Calderjevega kiparstva ali kar njegova manj znane instalacijske ideje. Sama časovna dimenzija, ki je predstavljal skoraj dvanajsturno ponavljanje sicer slabih dvajset minut trajajoče Cagove glasbe za prepariran klavir, pa je imela po besedah izvajalke namen oblikovati glasben komad kot zvočno skulpturo.

Celotno dogajanje je bilo pravzaprav postavljeno v dva prostora avditorija Moderne galerije. Predstavitev z nekaj svežimi razstavljenimi publikacijami o Johnu Cageu ter prenosom glasbe v drugem prostoru je omogočala občasno zapuščanje sosednje dvorane, kjer se je odvijala koncert-instalacija. Sam prostor dogajanja pa so zasedala prosojna platna, na katerih so se mešale zazankane projekcije Nevena Korde. Vizualni del so tako predstavljale projekcije Calderjevih mobilov, kot je poimenoval svoje žične skulpture. Oblike mobilov so se izrisevale skozi igro svetlobe, ki je simulirala prostorske vrteče se oblike, te pa so občasno razpadle v svoje osnovne sestavine. Ker pa je bila sama izvedba Cageve glasbe za prepariran klavir ravno tako ujeta v zanko, četudi se je vanjo pogumno zapletla kar pianistka sama, je podoben učinek razgradnje na osnovne elemente doživel tudi zvočni del instalacije. Taka postavitev je zato terjala odmik od same kompozicije kot neke napredujoče zgodbe.

Odločitev ustvarjalcev za tak dogodek se je tako izognila muzejskemu mumificiranju neke polpretekle zgodovine, a je tudi vztrajala svetlobna leta daleč od postmodernega mišmaša, kakršnemu smo bili priča na nekem megalomanskem kvazi-cagevsko zasnovanem projektu lani v Mariboru. Doživljanje same instalacije je tako skozi interakcijo svetlobnih, zvočnih in prostorskih elementov predvsem zaradi svoje dolžine dopuščalo prepuščanje posameznim vtisom. A na drugi strani se je na celoten dogodek vtisnila grenkoba dostopnosti, saj je skozi ne najbolj skromno vstopnino – glede na dolžino dogodka in zahtevost postavitve je to sicer diskutabilna pripomba – verjetno dopuščal prisostvovanje predvsem peščici različnih akreditirancev, vključno s spodaj podpisanim. Dogodek je bil zaradi svoje nevsiljive zasnove sicer prepuščen poljubni publiki. A je prav mogoče, da bo zunaj svojega tukaj-zdaj obstal zgolj skozi redka pričevanja poklicanih.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.