Steve Lehman Trio

Steve Lehman Trio

Recenzija dogodka
10. 10. 2012 - 16.00

Klub Cankarjevega doma, 9. 10. 2012

 

Zadnji jazzovski torek letošnjega leta smo navdušeni poslušalci dobili priložnost intenzivnega druženja s triom  Steva Lehmana. Lehman, mlajši altovski saksofonist iz New Yorka, se je po nekaj odličnih albumih s kvintetom in oktetom ponovno posvetil delu s triom, ki v primerjavi s prejšnjimi zasedbami deluje hote okleščeno, celo grobo, tako da lahko v kontekstu zgolj najnujnejših sestavin še bolj radikalno razkriva kompleksno okostje svojih kompozicij. Lehman, ki se je v svojem šolanju oz. izpopolnjevanju učil od najboljših predstavnikov povsem raznolikih godb, uspe v lastnem ustvarjanju vse svetove združiti, kar je bilo očitno tudi na koncertu. Lehman je namreč jazzovski modernist, ki jazzovski idiom s svojim intelektualnim pristopom razširja v abstraktni ekspresionizem in celo stopa na polje spektralne glasbe. Ta je bila – tudi kot posledica dela z znamenitim skladateljem Tristanom Murailem – pomembna predvsem za album Travail, Transformation, and Flow, za Lehmanov zadnji album, Dialect Fluorescent, pa je bolj pomembno druženje z učiteljema Anthonyjem Braxtonom in hard-bopovsko legendo Jackijem McLeanom.

Ne glede na to, da se je brez primerjalnega poslušanja posameznih izvedb Lehmanovih skladb težko prebiti do njihove kompleksne strukture, pa je bil izziv njegovega tria na koncertu predvsem pokazati po eni strani njihovo samozadostnost, po drugi pa navezanost na bolj tradicionalne elemente jazzovskega idioma. Steve Lehman, bobnar Damion Reid (poleti smo ga na jazzovskem festivalu slišali tudi ob Juretu Puklu) in kontrabasist Matt Brewer so tako ustvarjali kompleksno zvočno tvarino, ki bi se pod prsti manj kot vrhunskih glasbenikov takoj sesula vase. Gradivo z novega albuma namreč temelji na strukturnih križanjih in prepletih, ki kot celota ustvarjajo občutek hkratnosti različnih glasbenih idej, podobno kot to pod krovnim pojmom M-base počne denimo Steve Coleman.

V primerjavi z albumom so se koncertne izvedbe Lehmanovega tria še bolj očitno pokazale v – pogojno rečeno – surovi podobi; pa ne, ker bi ji kaj manjkalo, temveč nasprotno, zato, ker se je izjemna medigra treh izvajalcev bolj kot zapolnjevanju vrzeli posvečala njihovemu razkrivanju. O tem priča že dejstvo, da je Lehman v program uvrstil tudi tiste kompozicije, ki se na albumu Dialect Fluorescent ne pojavijo prvič. Na trenutke se je bilo že skoraj težko odločiti, katera je tista skupna os, okoli katere se vrši zgoščevanje tonov in ritmičnih poudarkov – večinoma je zasilno središče v izbranih pasažah impliciral prav Lehman, in to na način, ki je poudarjal razsrediščenost celote.

Lehman je tudi na koncertu odkrito opozarjal na hard-bopovske iztočnice – odigral je denimo tudi priredbo Coltranove “Moment's Notice” –, ki jih dekonstruira v izrazito modernistični maniri. Učinek je bil izjemen: prožno in poskočno basovsko pohajkovanje je dajalo sicer znak, da je v tem, kar poslušamo, ostal del hard-bopovskega izročila, vendar tega vtisa nista potrjevala niti bobnar niti saksofonist, melodija se je pa tako ali tako pojavljala zgolj mimobežno. Trije izvajalci so zato zveneli hkrati zbrano in navdihnjeno, ne da bi jim bilo treba med sabo tekmovati in ne da bi se jim bilo treba truditi za kakršnokoli izrazno kohezijo, ki pa je vendarle bila nekako očitna. In v tem je bil nemara največji dosežek večera: Lehmanov trio je s premišljeno izbranimi staccati – ti so bili skupna točna vseh izvajalcev – v zvočno tkivo vrtal luknje, ravno dovolj velike, da se je dalo pokukati skoznje, ne da bi celota zaradi njih razpadla.

Koncert Lehmanovega izvrstnega tria je imel kljub svoji strukturni kompleksnosti izjemen pogon. Skladbe, kot sta “Fumba Rebel” ali “Foster Brothers”, so svojo ritmično nadrobljenost presegale v smeri improviziranih poletov čez lastne meje. Steve Lehman je na trenutke zvenel kot zbrani deskar na rušilnem valu, spet drugič kot edini žarek čiste svetlobe, preden jo razlomi prizma v osebah Reida in Brewerja. Če sploh kaj, sem pogrešal le izvedbo skladbe “Allocentric” z njenim daljšim saksofonskim uvodom brez spremljave, a med koncertom za pomisleke niti ni bilo časa.

 

Steve Lehman Trio - Alloy
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

"... so tako ustvarjali kompleksno zvočno tvarino, ki se je pod prsti manj kot vrhunskih glasbenikov takoj sesula vase."

verjetno je bilo mišljeno

"... so tako ustvarjali kompleksno zvočno tvarino, ki BI SE pod prsti manj kot vrhunskih glasbenikov takoj sesula vase."

seveda!!! do napake je prišlo med redakcijo, hvala za opozorilo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.