SUFFOCATION, Cephalic Carnage, Havok, Fallujah

Včeraj je (v pozitivnem smislu) Metelkovo dodobra pretresel turnejski paket štirih ameriških bendov – Fallujah, Havok, Cephalic Carnage in kultnih newyorških death metalcev Suffocation, ki so prej omenjeno trojico v sklopu turneje Despise The World popeljali s seboj po Evropi. Havok in Suffocation sta se vrnila po slabem letu – oba benda sta lani že nastopila v Sloveniji, Cephalic Carnage prvič po skorajda dveh letih, premierno pa so se domači publiki predstavili kalifornijski death metalci Fallujah.

Mladi kvintet iz San Francisca je utelešenje problematičnosti današnje ekstremne metal scene – po eni strani je bend tehnično in glasbeno zelo podkovan. Mladeniči imajo zavidanja vredno opremo, katere uporabo so očitno preučili do obisti. A kaj, ko ne znajo napisati ene pesmi, ki bi si je človek lahko zapomnil. Tako kot večina novodobnih ameriških death metal bendov, tudi Fallujah implementirajo veliko melodičnih delov, vse skupaj pa je podkrepljeno še z matrico, kar naj bi dalo dodaten plus, a kaj, ko ti večino časa ni jasno, kaj sploh poslušaš? Prvi del seta sem tako slišal zgolj matrico in dvojni bas boben, ostalo se je izgubilo v šumu. Vsekakor bend bolje zveni na plošči, v živo … pač ne.

Boljši nastop so imeli ameriški thrasherji Havok, ki so poleg materiala iz aktualne plošče Time Is Up predstavili tudi nekaj komadov iz prihajajočega albuma Unnatural Selection, ki izide čez natanko 20 dni. Bend je od otvoritvenega singla Covering Fire pa do zaključnega Time Is Up popeljal številno publiko v pravi kaos. Podkrepljen z nehumano glasnimi ritmi mladega Peta Webbra, kitarskimi vragolijami kitaristov Davida Sancheza in Reesea Scruggsa, hkrati pa več kot dovolj prodoren s kričečim Sanchezevim vokalom in subsoničnim napadom novega basista, je bend od prve do zadnje minute zahteval moshpit norost. In čeprav so vmes imeli manjšo težavo s počeno struno, to Sancheza ni ustavilo, da je za nekaj časa prevzel vlogo dinamičnega frontmana, ki je šetanje po kitarskem vratu nadomestil z manijakalnimi gibi rok, ki so podkrepili že tako zmešano thrash metal interpretacijo opusa benda Havok. 

Daljša pavza je ljudi, ki so odšli na parking pred klubom, kjer so hlastali za zrakom, pripravila na vrnitev ameriških hidrogrinderjev Cephalic Carnage. Le-te smo nazadnje videli leto in pol ali mogoče celo dve leti nazaj, ko so v isti dvorani razturali skupaj z Exhumed in domačimi Dickless Tracy. Moram pa priznati, da ob ne toliko jasni zvočni sliki Cephalici niso bili tako dobri kot recimo, ko smo jih gledali prvič, drugič ali tretjič. Nejasna kitarska slika je botrovala šundru, po katerem Cephalic Carnage drugače niso znani. Vseeno gre za bend, ki odlično združuje rigidno strukturo s kaotičnim izrazjem, kar jim je od prvega demo posnetka pa do zadnjega albuma Misled By Certainty le v ponos. Včeraj jim je to v večini primerov predstavljalo kar precejšen izziv. A zato je nadomestni bobnar Patrice Hamelin, ki drugače igra v Gorguts in Beneath The Massacre, nekoč pa je blestel tudi v Martyr, stvar reševal z odličnimi tolkalskimi vragolijami, piko na i pa je seveda predstavljal nori kruljač Lenzig Leal, ki je stvar povezoval še z odličnimi humornimi vložki.

Ne smemo pozabiti, da je z bendom ponovno bil uradni basist Nick Schendzielos, ki se drugače mudi tudi v Job For A Cowboy in ga nazadnje v Sloveniji nismo videli – no, tokrat je spet popestril odrsko dogajanje. Sam bend je v drugem delu seta dal poudarek počasnejšim in bolj stonersko in doomersko zvenečim komadom, a kljub temu je bilo dovolj akrobacij, vrtoglavih hitrosti, da smo lahko kljub slabši zvočni sliki v nastopu Cephalic Carnage uživali kolikor se je le dalo.

Vrhunec večera so seveda in kot je bilo pričakovano, predstavljali Suffocation, newyorški death metalci, ki so po 20 letih igranja še vedno aktualni, aktivni in seveda brezkompromisni. Na začetku odstavka sem povedal, da je bilo pričakovano, da bodo vrhunec večera, ker Suffocation pač nikoli ne opalijo slabega showa. A če se spomnimo njihovega zadnjega koncerta v Sloveniji, ki se je zgodil julija lani, bi ta trditev – da bodo vrhunec, namreč – lahko stala tudi na trhlih nogah. Namreč, Suffocation še vedno imajo težave z dejstvom, da pevec Frank Mullen ne dobi več toliko fraj dni na šihtu kot nekoč, bend pa si ne more privoščiti čakanja v placu v upanju, da bo Frank slejkoprej dobil kak teden fraj in bodo lahko šli na pot. Zunaj je namreč plata Pinnacle Of Bedlam in promoviranje albuma v živo tem ljudem danes predstavlja edini pravi razpoložljivi dohodek od benda, tako da so Suffocation to preprosto rešili z nadomestnim pevcem. Lani je to bil pevec iz Decrepit Birth, Bill Robinson, ki pa se žal ni najbolje izkazal. A ko so objavili, da bo vokale na tej turneji prevzel kruljač iz Dying Fetus, John Gallagher, in ko so bili objavljeni prvi posnetki s tem možakarjem, se je vedelo, da Suffocation ne bodo razočarali.

Mogoče je razočaral le zvok, ki je kitare potisnil popolnoma v ozadje, kar je velik minus, a na srečo se je ta situacija popravila. Sam bend je kot vedno izredno uigran, tokrat pa je še dodatno blestel, saj vokal Johna Gallagherja ni neko pičkasto kričanje, ampak prava možata kruljačina. In ta tip je izredno glasen kruljač. Na srečo je znal povedati par zanimivih dovtipov na pravih mestih, tako da ni izpadel niti  douchebag niti dolgočasnež. Sam bend pa je seveda od prvega komada Thrones Of Blood pa do zadnjega Infecting The Crypts dominiral in publika jih je sprejemala z odprtimi rokami. Medtem ko je bend iz komada v komad bil vse bolj divji – z izjemo basista Dereka Boyerja, ki je stal kot kip, ker si je nekaj dni pred tem zaštekal vrat -, je folk bil še toliko bolj nor. Od wall of death pa do neštetih circle pitov, publika ni poznala milosti. Še največji vrhunec je bil komad Pierced From Within, zaradi katerega so na oder zvabili večino deklet, ki so naredila pravi spektakel čupanja in stagedivinga, na srečo pa niso igrali le jeklenih hitov, ampak so se osredotočili tudi na novosti – tako so iz Pinnacle Of Bedlam zaigrali vodilni single As Grace Descends, sledili pa so še Purgatorial Punishment, Rapture of Revocation ter – če se prav spomnim – še My Demise.

Mogoče je edino motilo to, da so igrali manj časa, kot je bilo sprva načrtovano, a so vsaj zaključili eksplozivno. Long live Suffocation!

Vratne mišice sem uničeval Ivan Cepanec – Tegla.