SUN RA CENTENNIAL DREAM ARKESTRA

SUN RA CENTENNIAL DREAM ARKESTRA

Recenzija dogodka
22. 7. 2014 - 14.30

Star plac, Cerkno, 19. 7. 2014

foto: Deerhunter

 

To soboto se je v Cerknem zgodil že tretji letošnji pristanek Sun Rajeve druščine v tukajšnjih logih. Po koncertu v Kamniku, ki smo ga na valovih Radia Študent sicer recenzirali, a je šel kljub temu zaradi nedostopne cene vstopnic, čudne programske umestitve in še česa kar nekako mimo večine tistih, ki imajo Sun Raja in njegovo zapuščino neizmerno radi. To je seveda škoda, ampak ta vikend je imelo ljudstvo ponovno priložnost za snidenje s to pisano karavano, ki je tokrat prišla v rahlo spremenjeni različici, imenovani Sun Ra Centennial Dream Arkestra. Dan pred sobotnim koncertom so po ulicah Ljubljane uprizorili fantastičen sprevod, ki smo ga na Radiu Študent prenašali v živo, sedaj pa ga lahko z nekaj kliki poslušate tudi na naši spletni strani. Parada je bila odličen uvod v sledeči koncert, a tudi in predvsem samozadosten, vključujoč in radosten poulični dogodek močne doživljajske vrednosti, za marsikoga tudi ponovni odmev prejšnjih dveh gostovanj Arkestre v Ljubljani, ki sta že zdavnaj prešli v legendo.

Nekakšen skorajda last-minute koncertni angažma v Cerknem na priljubljenem Starem placu je torej ponudil Sun Ra Centennial Dream Arkestra, zasedbo, ki je bila oblikovana z ozirom na nekaj posebnih okoliščin. Leta 2014 namreč mineva sto let od prihoda Sun Raja na planet Zemljo ter devetdeset let od rojstva Marshalla Allena, neumornega saksofonista, ki je po Rajevi smrti že več kot dve desetletji vodja Arkestre. Arkestra se dandanes ukvarja predvsem s slavljenjem polstoletne Sun Rajeve zapuščine, in tako kot za časa življenja njegovega vodje divje meandrira med različnimi pristopi in repertoarji. V širok časovni razpon materiala pa kapnejo tako predpotopni jazz standardi kot tudi aktualne Allenove kompozicije.

Sobotni večer je bil nekakšen kalejdoskop izrazne in konceptualne širine, ki je tako zaznamovala življenjsko delo Sun Raja in Arkestre. Prihod orkestra na oder so pospremile navdušene ovacije, z nekaj nonšalantnimi dirigentskimi gibi Allena pa se je Arkestra nemudoma zavihtela v tisto svojo čudaško formo razštelane kozmične popevke, ob kateri je marsikoga od nas kar nehote spreletel srh. Kot v mojstrovini »Satellites Are Spinning«, ki jo pravkar poslušate v ozadju, je tudi prvi komad nosil tisto skrivnostno avro, o kateri lahko razpredamo na dolgo in široko, a je nedvomno posledica tudi Rajeve in seveda Allenove aranžerske prekanjenosti, ki v afro-ameriške »sing along« motive neprestano vnaša tleče disonance in konstantne vdore destabilizirajočih zvočnih elementov. Temu je sledil še en hardcore Rajevski tip komada – tisti z »outer darkness« osnovo vesoljnega meteža črnih zvezd: aglomeracij pihalnega rohnenja, godalnih glissandov ter nenadnih rezov v pokvečeno motiviko in hrupanje. To je bil že skorajda vrhunec, ki je žal trajal prekratko. Počasi smo se znašli v sredici koncerta, v kateri je Arkestra predstavila kar nekakšen venček starih ellingtonovskih Ra komadov v bolj tradicionalni bigbandovski swing maniri ter celo nekaj bluesov in slikovito sladko priredbo standarda »Deep Purple«, ki ga najdemo tudi na istoimenskem albumu Arkestre, posnetem leta 1953. Le-tega je Allen ozaljšal z godalno uverturo in kodo ter kljub že mejni milozvočnosti demonstriral eno temeljnih potez Sun Rajevega projekta – iskanje in najdenje čudnosti v nepričakovanih in kot-da poznanih situacijah. Globoko škrlatne sanje so tako z Arkestro vse prej kot lahkotna ljubezenska popevka.

V tej kljub vsemu nekoliko preveč razvlečeni sredini pa se je počasi začela kazati tudi rahla utrujenost nekaterih delov Arkestre. Seveda ni nujno, da na tem mestu vlečemo kake sklepe glede na res častivredno starost marsikaterih članov, denimo  Charlesa Davisa, ki so v Arkestri že več kot pet, šest desetletij. Le nekoliko okorna forma komada za komadom iz bogate bukve notnih partitur ni vedno najbolj pripravna za tisti značilni »mojo«, ki ga Sun Rajeva Arkestra pač mora ustvariti. Sicer pa devetdesetletniku Allenu ni manjkalo energije, njegovo predirno kričanje na altovskem saksofonu v glasbo vbada kot neomajni izrazni gradnik, stilizirani krik neštetih afektivnih odtenkov, ki ostaja enak ne glede na vse. Prav tako na sintovski EVI flavti poskrbi za vsaj malo tistega elektronskega Rajevega trušča, ki je sicer v tej inkarnaciji Arkestre odsoten. 

Stvari so na poletu pridobile spet proti koncu, ko so v dveh različicah odigrali paradni kozmični himni »Wait For You« ter »Space Is The Place«, katerih osnovne refrene podobno kot Pharoah Sanders s svojo »The Creator Has A Master Plan« prenašajo v različna ritmična, tonalna in harmonska okolja. Koncert je seveda zaključil tudi sprevod med publiko, vključno s plesalkama, ki sta tudi sicer ves večer vpadali na oder z odmerjenimi intervencijami. Tudi tukaj se pokaže neujemljivost Arkestre v kakršnekoli kategorije »atrakcije« ali »muzejskega ohranjanja«, saj je njihov oznanjevalski angažma kljub zmanjšani temperaturi celote še vedno neizpodbitno prisoten, še posebej pri nekaterih članih, kot sta denimo saksofonista Danny Ray in Knoel Scott, ki vztrajno prevzemata pobudo, sam Marshall Allen ter Tara Middleton. Slednja je v vlogi pevke, deklamatorke in violinistke ena fokusnih točk dogajanja, njen močan afro-r'n'b-jevski glas pa je situaciji nadvse primeren in zmore dogajanje suvereno potegniti v tista območja kozmičnega čudenja in temačne groze, ki jih opeva. Prav tako jo z nedosegljivo June Tyson, pokojno pevko in agitatorko Arkestre, druži občasno grobo in učinkovito robantenje z violino.

Sun Ra Centennial Dream Arkestra pod vodstvom Marshalla Allena so koncert zaključili v okrnjeni zasedbi z bisom, ki je prejšnje pomisleke o utrujeni razvlečenosti nekaterih viž povsem negiral in vzpostavil ozračje žlahtne čudnosti, razpršenosti in obrednost nekih drugih, bežno okušenih svetov je obvisela v zraku.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness