Testament in prijatelji v Kinu Šiška

Recenzija dogodka
28. 11. 2017 - 14.30

Kino Šiška, 26. 11. 2017

 

Bilo je decembra 2011, ko je v sklopu turneje Thrashfest Classics Kino Šiška obiskala metal karavana pod vodstvom zasedbe Sepultura, ob spremljavi prav tako legendarnih Destruction, Exodus, Heathen in Mortal Sin. In čeprav se je v Šiški od taktat do danes zvrstilo že lepo število metalskih dogodkov, prav izrecno thrasherskega - v smislu prej omenjenega thrash classic večera - mislim, da ni bilo. Do nedelje, pred dvema dnevoma, torej, ko so Kino Šiška in sploh prvič Ljubljano obiskali kultni thrasherji Testament.

Evropska turneja, ki ji poveljujejo Testament, je bogatejša še za dva kultna benda, Annihilator iz Kanade in Death Angel iz ZDA. Gre za imena, ki so v metalski panteon zapisana z velikimi in bleščečimi črkami. Ni čudno, da je bil koncert  razprodan, folk je res prišel od vsepovsod. V Šiški so se tako gnetli Slovenci, Hrvati, Makedonci, Italijani, celo Avstrijci in bojda tudi kakšni Čehi. Metal united, mar ne?

Koncert se je pričel relativno zgodaj, a nič ne de – nedelji pač sledi ponedeljek kot delovni dan. To seveda ni ustavilo Death Angel na njihovi poti izvedbe enega svojih ubijalskih thrash napadov. Kvintet iz Kalifornije je iz leta v leto močnejša live pošast, v kateri so enakopravno močni vsi člani, vseeno pa prednjači divji in karizmatični vokalist Mark Osegueda, ki je v komunikaciji s publiko ciljal na to, da je resda nedelja, ki ji itak sledi ponedeljek in ljudje so pač hočeš nočeš utrujeni. A potem je zahteval, naj zavržemo ves angst, ki ga čutimo ob misli na nov teden in s tem dvorano spravil v kaos. Ob komadih s predvsem zadnjih plat, ki so bili, kot zasedbi Death Angel pritiče, dovolj melodični, spevni in agresivni hkrati, se je folku kar precej snelo, čeprav ne toliko, kot na Metaldays pred nekaj meseci. Vseeno so večer otvorili v najboljši možni luči in kot je bilo videti kasneje, njihove energije po mnenju recenzenta več ni presegel nihče s spiska nastopajočih.

Kanadski Annihilator, bend, ki ga od osemdesetih let vodi neverjetno zmešano dober kitarist Jeff Waters, je vsekakor eden najpomembnejših tehničnih thrash bendov v zgodovini. Waters,  čigar diskografija je res obsežna - prav tako seznam članov, ki jih je bend zamenjal - je z zadnjim albumom For The Demented, ki je izšel ravno v teh dneh, prevzel tudi vlogo vokalista. Medtem ko je opaziti, da je material vseh treh desetletij v resnici že od začetka pisan prav za njegov vokal, se je v živo videlo, da v tem elementu vseeno ni tako močan. Verjetno je odgovoren prehlad. Je pa možakar zato odlično vključil publiko, ki je odpela veliko njegovih delov, na srečo denimo tudi falzete v kultnem hitu Alice In Hell. Ali to pomeni, da se je Waters vseskozi šlepal na druge? Ne. V bistvu je kot vselej dal res vse od sebe – tisto, česar ni izrazil s petjem, je nadoknadil z igranjem kitare. Tudi ostali člani niso zaostajali. Set lista je vključevala novo plato in cel kup starih hitov, seveda pa je največ navdušenja požel trio komadov z albumov Alice In Hell in Never Neverland, velik plus je bila tudi Jeffova goofy komunikacija z občinstvom. Nekdo je pripomnil, da je Jeff aroganten, a dejansko je na tem koncertu on in njegov celoten bend izpadel prav prisrčen. Škoda, da niso igrali dlje, to bi si res zaslužili.

Vrhunec večera so bili gotovo Testament, ki so kapaciteto odra izkoristili do zadnjega kotička. Če je velika odrska produkcija bolj značilna za bende tipa Iron Maiden in druge heavy metalce, ki si privoščijo, da je oder poln raznih pirotehniških učinkov, platform, po katerih se člani gibljejo naokoli, in velikih platen, ki ozadja spremenijo v čisto nove svetove, je v zadnjem desetletju ta trend tudi drugi del thrasha – velike, rekvizitov polne odre so v zadnjih letih izkoristili Kreator, ki se mimogrede vračajo v Ljubljano 18. januarja naslednje leto, podobno na svojih nastopih že nekaj let počnejo Machine Head. Kar je zanimivo, saj denimo kakšni Slayer ali Megadeth oziroma Anthrax oder opremljajo zgolj z zidovi zvočnikov in kakšnim ozadjem, ostalo pa nadoknadi kar glasba sama. Težko bi rekli, da Testament zares potrebujejo odrski teater, da bi svojo glasbo predstavili na zanimiv način in zdi se čudno, kako da bend ali bendi, ki so v svoji mladosti prezirali pozerje z načičkanimi odri in posebnimi kitarskimi solo točkami, zdaj sami počnejo prav to.

Po eni strani je bilo wow! videti ogromen back-drop, ki je oder ogrnil v naslovnico aktualne plošče Brotherhood Of The Snake in ga spremenil v nekakšno katedralo (ali katakombe). Cel kup stopnic in platform, ki so članom omogočale, da so prišli do bobnarskega kompleta in se celo sprehajali v višini činel, pa dva velika kipa - pentagrama s Testament maskoto, da izbruhov dima in ubijalskega light showa sploh ne omenjamo. Vendar je po drugi strani to tudi odvzelo nekaj moči thrashu, če me razumete. Thrash je družbeno-kritičen, divji, nepredvidljiv, nevaren, agresiven, namenjen mračnim, zakajenim beznicam – tu pa smo bili priča pravzaprav božičnemu odrskemu spektaklu, ki so ga po mnenju recenzenta najbolj pokvarile prav mnoge solo izvedbe – najprej je imel solo točko kitarist Alex Skolnick, nato drugi kitarist Eric Peterson, nato bobnar Gene Hoglan, na koncu pa še basist Steve DiGiorgio. Pevec Chuck Billy se – na srečo! - ni poakzal s solo vložkom, a imel je svetleče stojalo za mikrofon, ki je zaradi rdeče barve izgledalo kot Darth Vaderjev svetlobni meč iz Vojne Zvezd. Ob takšnem teatru izvajati thrash himne tipa Into The Pit, Over The Wall, Practice What You Preach in podobne res izpade kot največja samoironija. Ta bend je bil del scene, ki je dobesedno mlatila ljudi z majicami Bon Jovija ali trajnami na glavi. Verjetno bi se v tistem času – če bi vedeli, kaj bodo postali čez trideset let – Testament – vsaj v tem pogledu - pogreznili od sramu.

To ne pomeni, da je bil koncert totalno sfaljen, sploh ne. Testament so igrali odlično, set lista je bila zelo zanimiva, saj se ni osredotočala le na prežvečene klasike s prvih treh plat, temveč tudi na aktualno in ostalih zadnjih nekaj plošč, imeli pa smo priložnost slišati tudi pesmi, kot je Low, ki jih v Evropi do te turneje bojda niso nikoli igrali.

Vsekakor je bil obisk večera s Testament, Death Angel in Annihilator nujen za vsakega fana thrash metala, a naslednjič bi bilo vsekakor bolje, če bi Testament več pozornosti posvetili bodisi svojim pesmim bodisi pač odigrali krajši set. Nič ni narobe z 90 minutnim koncertom, če gre za komade kot take. Ne pa, da igraš skorajda dve uri in 30 minut tega časa porabiš za kvazi drkanje inštrumentov. Tovrstne stvari moramo prepustiti bendom kot so Dream Theater, thrash pa naj še naprej predstavlja predvsem brco v jajca z vso močjo, kot je bilo to ob začetkih žanra. Kaj bi le rekel legendarni poser beater in pokojni vokalist Exodusov, Paul Baloff

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.