Kino Šiška, 1. 12. 2017

Na prvi decembrski dan so Kino Šiška zasedle temačne in naelektrene sile. Odvil se je koncert britanskih indie gotičarjev The Horrors, pred njimi pa je nastopil še argentinski dvojec Mueran Humanos. The Horrors  so se v sklopu turneje, ki okoli sveta pelje peti album, poimenovan z rimsko številko - V, na tem radiu pa tudi že predstavljen v Tolpi Bumov, sedaj prvič ustavil tudi v Sloveniji.

Večer je otvoril špansko pojoči elektro-punk tandem Mueran Humanos. Duo z imenom, ki v prevodu pomeni Umrite, ljudje, je že v štartu nakazal podkožno vročekrvnost. Potencialno čustveno plitkost so onemogočile nabreknjene atmosfere Moogovega sintetizatorja, katerega knofe je obračala ženska polovica dueta Carmen Burguess, medtem ko je kitarske bass temelje ob 4x4 elektronske semple lepil Tomas Nochteff. Dvojec, ki lahko spominja tudi na navezavo Johnnya Casha in June Carter, seveda z agresivnejšim, modernejšim twistom, oddaja čuten odrski izraz eroticizma in intime v interakciji med obema nastopajočima. Njun sprva hladen nastop, s katerim sta poskušala dominirati nad publiko, a so tehnične nezgode, žal, prekinjale propulziven tok glasbene naracije, se je sčasoma sprostil in razpletel v sintezo vesoljskih acid bass modulacij in punkovskih napevov, ki so zveneli skoraj kot yugo punk, in bi torej morda bili blizu tudi tistim, za katere je argentinski avantgardni pop-punk španska vas. Duo je tako predstavljal prijetno popestritev koncertnega večera, in čeprav je morda zares izstopal s svojo kvazi-eksotiko, bi težko rekli, da je veliko dodal k nastopu glavnih akterjev.

The Horrors so se s svojimi našpičenimi frizurami, črnimi teatralnimi opravami in obsijani z utripajočimi svetlobnimi efekti sprva zgolj kot silhuete zarisali v odrski prostor, nato pa so vendarle stopili iz senc in s seboj vred na plan prinesli melanholično ljubezensko opojnost iz samega Horrorsvilla. Set so otvorili s komadom Hologram, sicer tudi uvodno skladbo z njihovega zadnjega albuma. Prevpraševanje o neki drugačni resničnosti a la Matrica je tako hitro nastavilo pričakovani ton in kontekst nastopa, torej kontekst domišljijskih svetov, v katere pred vsakdanjo brezveznostjo beži pevec Faris Badwan, suhljati gotski hipster, kralj lastnega temačnega podzemlja, svojega odra, po katerem se še mikrofonski kabli zvijajo kot črne kače. Basist Rhys Webb in kitarist Joshua Hayward sta kot dva branika ob boku frontmana nizala plazove kitarskih riffov ter se vrtljaje in skakljaje premikala po odru. Prostorsko umeščena nad naštete člane sta v svojem etru bdela klaviaturist Tom Cowan, ki je pletel atmosfersko ozračje, in neustavljivi bobnar Joe Spurgeon, s katerim smo se za Radio Študent nedavno pomenili tudi v RŠ intervjuju.

Garažno nojzerska simbioza zvokov in oddaljene kitare je vlekla v shoegazersko ekstazo, bobni so zveneli stadionsko. Poleg komadov z novega albuma V so The Horrors zaigrali tudi nekaj starejših pesmi, denimo Still Life in Endless Blue z albuma Skying, pri petkovsko razigranem občinstvu v ne povsem nabiti Katedrali pa je morda na najlepši odziv naletel ganljivi single Who Can Say z bendovega prelomnega albuma Primary Colours.

V tej luči velja morda omeniti tudi odzive nekaterih starejših fanov, ki so znali po koncertu povedati, da so bend videli tudi že  v boljši formi, a se lahko ta ocena bolj kot na nastop sam nanaša na odigrane komade ali pa zvočno podobo tega koncerta. Če je zasedba nekoč s svojim kitarskim hrupom delovala skrajno post-pankersko, je zdaj precej bolj plesno in diskoidno, tudi popevkarsko naravnana, kar pomeni, da je večjo vlogo moralo odigrati tudi ozvočenje. Tokrat so basi in bas bobni nekoliko zapacali nižji frekvenčni spekter, zato se je tam na momente tudi izgubljal Farisov prominenten nizek vokal, a je bilo slednje, vsaj delno, najbrž tudi načrtno. Podobno gotovo velja tudi za izjemno dodelan in na trenutke celo že utrujajoč lightshow, ki je skoraj vedno izpostavljal Farisa, a bi se bilo ob tovrstne tehnikalije na tem mestu morda nesmiselno preveč zatikati. Po drugi strani bi lahko namreč razmišljali tudi o tem, da je nastop že skoraj preveč dodelan, profesionalen, mestoma morda (namerno) hladen in v primerjavi s stažem zasedbe The Horrors relativno kratkega trajanja. Pač tipičen turnejski nastop, a ob bendovem pogostem koncertiranju je treba to  razumeti. V spominu bo večini zasluženo ostala predvsem suverenost in s tem tudi zabavnost nastopa izjemne zasedbe, ki je po dobrem desetletju delovanja in samoiskanja očitno na vrhuncu svojih performativnih moči, s čimer zlahka opraviči tudi sloves ene ključnih sil sodobne (britanske) indie glasbe.