* foto: Nejc Ketiš/Kino Šiška

CUK Kino Šiška, Ljubljana, 20. 10. 2018

Minulo soboto smo v Ljubljani prvič videli legendarno ameriško skupino The Sonics. Po uvodnem nastopu mladega belgijskega dvojca The Glücks, oblikovanega po očitnem vzoru The White Stripes, ki se še uči spretnosti, kot je denimo vključevanje publike v svoj film, so na oder dobro obiskane Katedrale Kina šiška stopili glavni gostje The Sonics in nam odigrali svoj klasični rock'n'roll repertoar, ki je zajemal tudi pesmi z njihovega zadnjega albuma This is the Sonics iz leta 2015. Tekom koncerta smo bili obiskovalci deležni dejstva, da mu člani skupine pravijo Črni album, najverjetneje zaradi barve ovitka. The Sonics so nastali leta 1960 v mestu Tacoma v zvezni državi Washington. Svoj značilni surov zvok so ustvarili dovolj zgodaj, da so se izognili vplivu Beatlov in pustili trajen vtis na kasnejše generacije glasbenikov, kljub temu da nikoli niso zares prestopili meja podzemlja. Po štiri desetletja dolgi pavzi so se člani ponovno zbrali v letu 2007. 

The Sonics so koncertni bend - njihovi studijski posnetki preprosto ne morejo zajeti celostnega učinka, ki ga zasedba ustvari v živo. Koncert skupine The Sonics sicer ni dogodek, ki bi vključeval dramatične elemente, tudi ne rock balad ali počasnih ljubezenskih pesmi. Zastavljen je kot šus, ki dvigne že s prvim komadom in drži do zadnje odigrane note. Vmes pa fantje skrbijo za to, da ritem vleče dalje in da bend nastopi z izrazitim šarmom, ki poslušalce hitro prepriča, da so tako kot sami glasbeniki pač nepogrešljiv del dogodka.

Sonicse sem recenzent v živo prvič videl pred tremi leti na koncertu v dunajski Areni. Od takrat so se zgodile tudi večje spremembe v postavi zasedbe. Zapustila sta jo dva prvotna člana. Kitarista Larryja Parypaja je zamenjal Evan Foster, pevca in klaviaturista Jerryja Roslieja pa je zamenjal klaviaturist Jake Lords. Seveda se to pozna. Odhod Jerryja Roslieja je zasedbo vokalno kastriral. Nobeden od trenutnih članov ne zmore prevzeti njegove vloge vodilnega pevca, ta vloga je sedaj prerazporejena med ostale glasbenike. Pa tudi glede kitare lahko rečemo, da je imel Larry Parypa vsekakor svoj edinstven prekaljen grob zvok, ki je z njim tudi izginil iz benda. Toda! Da ne bo pomote, sedanji kitarist Evan Foster korektno in kvalitetno opravlja svoje delo, brez odvečnega drkanja, ki pogosto obremenjuje kitariste mlajših generacij. Skupina v aktualni postavi solidno pelje dalje zgodbo zasedbe The Sonics in nas ob tem opominja na nekatere temeljne lekcije rock'n'rolla.

Saksofonist, karizmatični Rob Lind, ki vmes pihne tudi v orglice, je imel že v preteklosti vlogo tistega Sonicsa, ki največ in najbolj neposredno komunicira s publiko. Sedaj, ko je ostal kot edini prvotni član zasedbe, pa mu ta vloga pripade še toliko bolj. Lind je pokazal, da zna ob dobrem odzivu publiki tudi dostojanstveno vrniti poklon, kar orosi oko iskrenega oboževalca tovrstne glasbe. Pred obiskom koncerta sem zaradi že omenjenih menjav v zasedbi nekoliko spustil svoja pričakovanja na realna tla in bil potem prijetno presenečen nad zmoto že takoj ob začetku nastopa, zasedbe The Sonics očitno res ne gre podcenjevati. Koncert je tekel gladko, tudi tonsko tehniške finese so se uravnale precej hitro po začetku nastopa. Rob Lind nam je sicer postregel tudi z informacijo, da skupina pripravlja novo ploščo, ki jih bo v prihodnje ponovno pognala tudi na turnejo, s čimer se je gotovo porodil apetit po novi priložnosti za odmik od dolgočasnih realnih pričakovanj.

Izkazalo se je torej, da ima zasedba The Sonics v Ljubljani svojo publiko, ki nikakor ni maloštevilna in dobro pozna njihovo glasbo. Veličasten je bil tudi odziv občinstva, ki je skupino po koncertu priklicalo nazaj na oder za podaljšek. Gorečnost izpod odra je vidno presenetila tudi same glasbenike, kar pa konec koncev potrjuje dejstvo, da v našem prostoru obstaja močna potreba po takšnih koncertih, ki pa so na žalost precej redki.