THE WHO, SLYDIGS

Unipol Arena, Bologna, Italija, 17.9.2016

Kdo so The Who? Vprašanje, katerega odgovor bi moral vedeti vsak pravoverni roker. Bend, ki bi ga moral poznati vsak pravoverni roker. In vsak pravoverni roker, katere koli smeri, bi ta bend moral videti vsaj enkrat v življenju. Za svoje dobro. Na srečo zaenkrat občasno to priliko še imamo, saj The Who z le dvema še živečima članoma, ki sta starostno že prekoračila častitljivo mejo sedmih križev, občasno še koncertirajo. Na tokratni turneji smo jih ulovili v bolonjski Unipol areni.

Čast predskupine so si tokrat priborili angleški garažni rokenrolerji Slydigs, ki so virus The Who in dozo garažnega roka šestdesetih več kot očitno prejeli že v plenicah po steklenički. Prijatelji, ki so klapa še iz zgodnjega otroštva, so z dinamičnim nastopom in dobrim naborom pesmi s svojih EP-ejev ter do sedaj edinega izdanega albuma Never To Be Tamed dobro zagreli ob njihovem nastopu še sicer na pol prazno, oziroma pol polno areno.

Srečni tisti, ki so The Who lahko videli v šestdesetih ali sedemdesetih, ko je bil bend na višku moči ter so bobni leteli naokrog po zraku in so kitare izgubljale življenja na odrskih tleh. Zdaj je vse drugače. Roger Daltrey in Pete Townsend, ki danes tvorita The Who, sta sedemdesetletnika, ki jima ni več do tovrstnih ekscesnih početij. Še vedno pa se maksimalno potrudita za dober koncert. V ta namen sta ob sebi namesto pokojnih Keitha Moona in Johna Entwistla zbrala odlično ekipo, ki jima pri tem zelo učinkovito pomaga. „Reunion“ skeptiki bi se ob tem verjetno zmrdnili. In so seveda ostali doma, ker se benda s samo dvema živečima članoma pač ne splača loviti na koncertu.

Ampak verjemite! Če ti nova ekipa ni všeč, pač zapreš oči in samo tisti najbolj pikolovski bodo našli razlike. Oziroma - morali bi si jih namisliti, ker jih namreč ni. Na bobnih je namesto obsedenega Keitha Moona nihče drug kot Zak Starkey, sin Beatla Ringa Starra, ki je svoj prvi set bobnov dobil prav od svojega botra Keitha in ga poznamo tudi iz bendov, kot so Oasia, The Isicle Works in drugih. In seveda! Do potankosti je naštudiral vse Moonove finte in solaže. Na basu je odlični basist Pino Palladino z vrhunskim pedigrejem, za katerega je preigravanje originalnih bas linij mala malica. V primerjavi z Entwistlom je sicer na odru še precej  bolj statičen, pa tudi premalo slišen, kar pa, predvidevam, ni bila njegova krivda, temveč nezgoda tonske tehnike. Bas in bobni so pri The Who ravno toliko pomembni kot kitare in vokal in jih je potrebno slišati. No, v Unipol Areni je bilo treba pošteno našpičiti ušesa, da smo iz zvočnega zidu razločili bas. Še med legendarno solažo v komadu My generation je bil zvok precej medel.

The Who so za to turnejo izbrali dvaindvajset komadov, bil je to odličen nabor hitov, ki jih je bila njihova kariera vsekakor polna. Na veliko navdušenje skoradja polne Unipol arene, ki sprejme osemnajst tisoč ljudi so začeli kar s prvim singlom I can't explain, ki so ga izdali davnega leta 1964 in se z njim takoj povzpeli na UK top ten lestvico. Sledili sta dve uri popolnega glasbenega doživetja. Ekipa na odru je ljudi spravljala v ekstazo brez razbijanja bobnov, kitar ali drugačnih ekscesov , zgolj z odličnim performansom. Celotno vzdušje so potencirale projekcije iz rock oper Tommy in Quadrophenia, dokumentarca Kids are allright, številnih videospotov, shodov proti vojni v Vietnamu ter fotografij iz celotne dvainpetdesetletne kariere benda. V komadu The rock pa so se poklonili tudi pokojnima članoma, Joe-ju Strummerju in Johnu Lennonu ter obsodili vojne, pokvarjene politike in teroriste, projekcija se je namreč končala s posnetkom rušitve dvojčkov v New Yorku.

Spremljevalna ekipa The Who vsebuje tri klaviaturiste in kitarista Simona, mlajšega brata Peta Townsenda. Družno pripomorejo k odličnemu performansu in mogočnemu zvoku, ki se skozi bobniče zaleze v organizem in tam povzroča veliko ugodje. Doživet uvod klaviaturista Johna Correya in izvedba Rogerja Daltreya v Love Reign O'er Me sta dvigala dlake pokonci. Vendar pa, to je bilo nekaj, kar se je dogajalo bolj ali manj čez celoten koncert. The Who so od komada do komada publiko držali na vrhuncu. Ljudje so peli z njimi. Rajali so in padali v trans. Ni važno, ali je bilo slišati My generation, Pinball Wizzard, The Rock, I can't see for miles, Behind blue eyes, I'm one,... The Whojem so ležali pred nogami.

The Who maša se je končala s po zaslugi serij CSI trenutno najbolj priljubljenima komadoma Baba Riley in I Won't Get Fooled Again. Končala pa se je z eksplozijo. Dobesedno. V zvoku in na ekranu. Bend je vzdušje pripeljal do vrhunca in tam končal. Bisa ni bilo. Taktično! Če bi bil, bi vse nabrane občutke in zadovoljstvo samo pokvaril. Tako pa je ljudi pustil v stanju, ko hočejo še. In to čimprej!