Tretji dan 57. Jazz festivala Ljubljana

Tretji dan 57. Jazz festivala Ljubljana

Recenzija dogodka
3. 7. 2016 - 14.00

Cankarjev dom, različna prizorišča, 1. 7. 2016

 

Tretji dan ljubljanskega jazz festivala se je odvil po že predstavljenih prizoriščih, s tokrat bolj neobvezno rabo novega, odprtega parka za Kidričem. Tega je tako rekoč v pavzi med dvema sklopoma z muziko polnil Žiga Murko, ki se je v zadnjem času iz jazzovskega aranžerja in izvajalca prelevil v aranžerja posnete glasbe in digitalnega skrečanja. V tokratni izvedbi pa se je umestil bolj v ozadje neobveznemu klepetu, ki je jazzovski dan razbil na dva dela.

Prvi del se je odvil v Linhartovi dvorani z dvema ne najbolj sorodnima zasedbama. Najprej se je v popoldanskem terminu na oder postavila francoska trojica En-corps. Klavirski trio je eden od tistih nekaj, ki so na letošnji festival vnesli bolj odprte forme improvizacije. En-corps med kritiki veljajo za obetajočo zasedbo, ki je s prvencem menda postavila kar nov mejnik znotraj sveta tovrstnega jazza. V tem smislu je bila programska umestitev trojca v začetek popoldanskega sporeda morda nekoliko nestrateška – a ne glede na to piscu tudi ni predstavila kakega festivalskega vrhunca. En-corps so metodično globoko v improvizaciji, ki zazveni tudi jazzovsko, a njihov jazz spet ni igra fraz in dialogov, pač pa iskanja zvena in zamolkle, kolektivne igre. Še preden pa se je ta zgodnji del uspel bolj razživeti, je že nastopil čas za drugo, bolj živahno in širši publiki morda tudi bolj prijazno zasedbo Igorja Matkoviča.

Kvintet omenjenega trobentača je predstavil avtorjeve novejše skladbe. Temu primerno je nastop sledil predpisanemu repertoarju. Vanj pa je Matkovič spustil dobro odbrano zasedbo slovenskih glasbenikov, ki je predvsem združila nekaj prepoznavnih osebnosti precej – tako generacijsko kot glasbeno – raznolikih smeri. V primerjavi s predhodniki so skladbe kvinteta zvenele bolj konvencionalno, sicer pa je po nepotrebnem to poudaril tudi sam odrski zven, ki je s pomočjo efektov na trenutke postal nekoliko prepompozen. A ta vtis je vseeno ostal občasen; same kompozicije so sledile bolj fusion ali jazz-rockovskim smernicam, spet s precej avtorskega poudarka, ki je samim izvajalcem puščal dovolj odprtega prostora. Milko Lazar za električnim klavirjem je večino časa ostajal v ozadju, povzpel se je zgolj z občasnim solističnim vložkom. Ti so bili po poudarku bolje odmerjeni kitaristu Janiju Modru in Igorju Matkoviču. Vendar pa v to zasedbo bolj kot drugo silita zven in zasnova. V tem smislu sta hrbtenico koncerta predstavljala preostala člana, Jošt Drašler za kontrabasom in Bojan Krhlanko za bobni.

Pavzi z Žigo Murkom je sledil bolj avanturističen večerni del koncerta, ki je ponujal tri zanimive grupacije: dve bolj sorodni zasedbi recimo temu svobodnjaškega jazza in enega osamelca, ukrajinskega pianista Lubomyrja Melnyka, izurjenega v svojevrstnem klasičnem minimalizmu. Slednji je nastopil pozno in po dolgem ponovnem uglaševanju utrujenega klavirja, zato recenzentovo uho po obilnem festivalskem dnevu njegovega po pričevanjih močno estetiziranega nastopa ni ujelo.

Najprej je organizator v Klubu Cankarjevega doma ponudil, kot je že navada, eno od ad hoc - na pobudo festivala sestavljenih zasedb, ki je v tej postavi pretekli petek zaigrala prvič. To je bil trio s Kajo Draksler, tako pri nas kot v tujini že dobro uveljavljeno pianistko. Z njo sta nastopila še bobnar in tolkalec Hamid Drake ter Ned Rothenberg s saksofoni in japonsko flavto Šakuhači. Obilica izkušenj med tremi glasbeniki se je izrazila tudi skozi kar širok razpon v samem odigranem materialu. Ta je obsegal tako bolj nagruvane in udarne freejazzovske kose, v katerih je pobudo prevzemal predvsem Drake, ki pa sicer zna od glasnih in ritmičnih baterijskih udarnic preiti tudi k bolj tihi in čuječe razširjeni rabi tolkal – in na petkovem nastopu je bilo slednjih, bolj umirjenih improvizacijskih momentov morda celo več. Korak vstran je trio stopil nekje na polovici nastopa, ko je Rothenberg Šakuhači uporabil tudi za komponiran napev in bolj tradicionalen instrumentalni prijem. A če Kaja in Hamid samemu stilu nista pritegnila, pa sta poskrbela za njegovo prisvojitev. In prav zaradi tega in drugih podobnih momentov je trio pravzaprav uspel povzeti precej raznolike govorice, ne da bi posledično tudi razbil svoj sicer razgiban nastop.

Triu je sledil švedski sekstet, ki je nekako logično nadaljeval razgibanost predhodnikov v bolj strjen prikaz ohlapno komponirane svobodnjaške igre. To je vodila saksofonistka Anna Högberg, ki se je obdala s samimi ženskimi izvajalkami. Vse po vrsti predstavljajo zelo mlad in vitalen del svoje scene, njihov nastop pa je odlikovala predvsem s tradicijami neobremenjena in drzna izvedba skladb, ki so njihovemu pogumu in razigranosti dodale tudi prizemljen in jasno strukturiran zven. Sekstet Attack se imenu navkljub ne spušča v pretiran jazzovski drnec, čeprav je bila igra šestorke ves čas energična in udarna. Same skladbe izpostavljajo saksofonski zven, ki ga na odru zastopajo kar tri članice. Ravno ta poudarek je komadom mestoma dal nekoliko himničen prizvok, ki v skladbe sicer ni vpet na standardiziran način, vendar pa je ravno ta fraziran del glasbenicam služil tudi kot poligon za poigravanje, preizkušanje zvena in sprevračanje samih komponiranih delov igre. Odličen nastop je festivalskemu večeru doprinesel ravno tisto kvaliteto, ki jo na festivalih navadno pričakujemo, namreč sveže in povsem neznano ime, a vendar smelo in izkušeno izvedbo. 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness