foto: Nejc Ketiš/Ment

Kino Šiška, Ljubljana, 30. 1. 2019

V že ustaljenem terminu na robu ponovoletnega mrtvila se ta teden odvija že peta izvedba festivala MENT, starega znanca vseljubljanskih koncertnih prizorišč, etra Radia Študent, hkrati pa tudi uveljavljenega akterja regionalne glasbene scene. Naj ponovimo, MENT sledi smernicam koncepta showcase dogodka in v široki ponudbi treh festivalskih dni povezuje različne vidike področja sodobne glasbe. Tako obiskovalcu ponuja vse od konferenčnega programa, ki se posveča tematikam glasbene industrije, do založniških sejmišč, koncertih izkušenj in ustvarjalnih delavnic. V vsej svoji širini, vsaj glede na izkušnje iz preteklih let, pritisk dviga predvsem tistim, ki želijo izkusiti čim več, izjema tega pravila pa je uvodni večer, ki je tudi letos deloval bolj klasično-koncertno in zato obvladljivo. Scenosled dogodkov prvega večera letošnjega festivala nas je torej skozi večer brez večjih prekrivanj sprehajal med dvoranama Kina Šiška, v katerih so se zvrstili nastopi DJ-ke CL_TR, samooklicane slavic gangsta pop geishe Kukle, starih znancev Haiku Garden, karizmatičnih Iceage, misterioznega Drone Emoji-ja in iransko-nizozemske performerke Sevdalize.

Rdeči trak festivala je v že zavidljivo napolnjeni Katedrali kot prva nastopajoča prerezala domače-svetska Kukla, ki je s tokratnim nastopom tudi predstavila svoj debitantski album Katarina, v ozir vzet tudi v ponedeljkovi Tolpi bumov. Iz slednje si lahko izposodimo zanimivo oznako, ki je pomenljiva tudi za tokratni nastop, da gre pri Kuklini glasbi za art turbofolk brez kančka stereotipne negativne zaznamovanosti v smislu sprevrženosti ali primitivizma. Po uvodnem delu, ki sta ga spremljali dve s Kuklinih nastopov že znani varnostniški postavi poosebljene negotovosti, je nastopajoča ti figuri poslala iz odra, s tem pa je v ozračje vstopila sproščenost, zagrele so ga predozirane podlage, odnos s publiko oziroma folkom je postajal vse toplejši, seveda pa ob obravnavanih vročih temah ni šlo niti brez kake potočene solze in za tovrstno glasbo nepresenetljivo močnega čustvovanja. Sam nastop je popolnoma povzel tudi ekscentričnost Kuklinih ustvarjalnih pristopov, sicer precej minimalistično zvočno podobo je namreč obogatilo vizualno razkošje, s tem pa je vsak komad obrodil svoje posebne naslade.

Za nadaljevanje večera sta v dveh nadstropjih poskrbela dva močno uigrana benda, Haiku Garden in Iceage, ki sta slišno že povsem ujela koncept showecaseanja. Priče smo bili dvema kratkima, a dinamično premišljenima nastopoma, ki sta v najkrajšem možnem času izrazila srčiki ustvarjanja obeh zasedb. Oba sta doživela tudi cliffhangerska zaključka in tako publiki ter potencialnim glasbenim agentom in promotorjem verjetno še dodatno vzbudila slo po soočenju z bendoma tudi v prihodnosti. Ravno nasprotno doživetje pa je vzbudil debitantski nastop Drone Emojija, avtorja letošnje naj. domače tolpe bumov, ki je v svojem absurdnem aktu deloval prej kot kontrapunkt profesionalizaciji in satira showcaseiranja, s tem pa je MENT, verjetno ob pritisku časovne stiske iskanja nadomestka za odpovedan koncert Blu Samu, vsaj v določeni meri pljunil v skledo lastne konceptualne zasnove. Žal kaj več od pičlo zmiksanih komadov z albuma in vase zagledanega nastopaškega performansa ni bilo mogoče ne pričakovati, kaj šele doživeti, kar je seveda vzbudilo tudi dvome o tem, ali je pred nami sploh stal mojster Emoji in ne le nek naključen troll.

Za spektakularen zaključek večera je vrata v festivalsko dogajanje naslednjih dni kot zadnja odprla še trip-hop zvezdnica Sevda Alizadeh. Njen nastop je bil, podobno kot Kuklin, močno performativen, stik z občinstvom pa je še ojačal medij vizualnih projekcij, tokrat živih posnetkov z odra, s katerimi je Sevdalizi uspelo vzpostaviti še intimnejšo povezavo z obiskovalcem. Tudi v splošnem sta vizualna podoba in ples pomembno dopolnilo njenega ustvarjanja, od avtorskih videospotov do kratkih filmov. Tematike, ki se jim avtorica posveča v svojem delu, so življenjske – prvenstveno s polja ljubezni in človeškosti, prav slednji pa je posvečen komad Human, ki je pri občinstvu požel tudi največ odobravanja. Prav tu nam je bila najbolj jasno predočena motivacija stika človeške narave z močno digitalno zmanipulirano glasbo, saj naj bi ji ravno to omogočalo osvoboditev od okov naravnih zmožnosti. Tako je bilo med nastopom mogoče še močneje začutiti izrazite osebnostne karakteristike umetnice, ki jih je krojilo življenje stalnega upora zoper usodo, od politično-motivirane selitve iz Irana in zgodnje osamosvojitve od staršev do glasbenega samouka pri poznih dvajsetih letih. Koncert je bil tako za mnoge obiskovalce vidno navdihujoč.

Če povzamemo, je uvodni večer letošnjega MENT-a krojil raznovrsten koncertni nabor, kakršnega smo ga v dotičnem kontekstu že vajeni. Kot sta lani v intervjuju za RŠ poudarila tudi organizatorja festivala Andraž Kajzer in Matjaž Manček, se koncerti žanrsko združujejo le deloma in eden osnovnih namenov dogajanja je ravno mreženje, povezovanje in raziskovanje različnih miljejev tako na odru kot pod odrom. To je deloma uspelo tudi sredinemu večeru v Kinu Šiška, v sklopu katerega smo bili priča ravnotežju med bolj in manj performativnimi, uigranimi in showcasa potrebnimi glasbenimi zasedbami. Glasbeno še najobsežnejši večer MENT-a pa lahko na vašo srečo, sploh če ste prva dva dni festivalskega dogajanja izpustili, ujamete še danes in se o pravkar povedanem prepričate tudi na lastne oči in ušesa.