Zs, Samo Gromofon

Zs, Samo Gromofon

Recenzija dogodka
9. 10. 2014 - 16.00

foto: http://zs.patrickhigginsmusic.com/

Kino Šiška, 7. 10. 2014

 

V torek smo se godbaški navdušenci soočili z nadvse prijetno dilemo. V prestolnici smo namreč imeli možnost použiti dve interesantni glasbeni doživetji, od katerih je eno po besedah cenjenega kolega iz glasbene redakcije zadostilo ali celo preseglo afinitete sladokuscev. S ščepcem zadržka si nekaj podobnega lahko dovolimo trditi tudi za nastop njujorških Zs in domačih Samo Gromofon v hramu kulturniških dveh evrov, kjer bi po domače lahko potegnili črto s premiso: krasne godbe so krasne v živo.

Zs, ki so se nam predstavili v svoji trio inačici, so najverjetneje nadaljevali tam, kjer so končali lani v Menzi pri koritu. Sam se sicer lanskega dogodka nisem udeležil, s pomočjo nadrobne recenzije dogodka s strani še enega cenjenega kolega pa je moč razbrati sorodne iztočnice med takratnim in torkovim koncertnim dogajanjem. Toliko bolje za zamudnike in izgovorov polne nadobudneže, med katere se prištevam, saj se nam je več kot očitno ponudila priložnost za popravni izpit. Koncert zasedbe Zs je namreč v postulatov željnih krogih potrebno doživeti tako, kot je potrebno doživeti koncert denimo Lightning Bolt ali Damirja Avdića, če se dotaknemo zgolj nekaterih. A da ne dolgovezimo, preidimo kar k uvodu torkovega dogajanja v Komuni Kina Šiške, po skromnem osebnem mnenju zavoljo velikosti in intime boljšega od obeh koncertnih prostorov bivšega šišenskega kinematografa. 

Uvod je pripadel domači zasedbi s preverjenimi imeni domače improvizatorske ter nasploh prigodno naravnane glasbene sredine. Gre za trio Samo Gromofon, ki ga sestavljajo Tomaž Grom, Andrej Fon in Samo Kutin. Kot fenu večine projektov, s katerimi se posamezniki v triu sicer spoprijemajo, mi je bil igrivo emancipatoren zven njihovega družnega nastopa nadvse prijeten. Improvizacija skozi rabo najrazličnejših primarno neglasbenih pripomočkov je pri nas zadosti prisotna, da lahko govorimo o nekem izdelanem izrazu in pri triu Samo Gromofon tega vsekakor ne manjka. Tu seveda je govora o določeni meri predvidljivosti tega izraza, a do samega dogodka izvedbe bo venomer prisotna zgolj slutnja. In te slutnje je bilo v torek na pretek, vsaj toliko, da so iz zavesti zlagoma ušli sledeči nastopajoči. Upam si trditi, da nas je v polurnem nastopu trio Samo Gromofon s širokim zvočnim spektrom zazibal v lahen trans ter s tem tvoril tako rekoč idealen uvod za njujorške avantgardiste.

Po ne predolgem premoru in pospravljanju neštevnih zvočil zasedbe, ki je otvorila večer, so oder zasedli Zs. Sam Hilmer, saksofonist, se je sprva sicer pritoževal nad neko zadevo levo zadaj na odru, a je promptno sklenil, da ga to v resnici ne moti. Kitarist Patrick Higgins in bobnar Greg Fox sta zagnala prenosnika, na hitro so predebatirali, če je pred nastopom morda potrebno še kako oznanilo in prešli so k stvari. 

Predigri z mikrofonom v kovinski šalčki in predirnem zvočenju s strani Hilmerja je sledil precej intenziven solo kitarski vložek, ki je iz razpotegnjene distorzije prešel v repeticijo podane teme. Temu sta se na bolj ali manj predvidljiv način pridružila še ostala člana zasedbe. V preteklem ustvarjanju benda bi na tem mestu najbrž našli kako progresivno razigravanje teme, a Zs so se tokrat nastopa lotili nekoliko bolj konvencionalno. Po subtilnem maličenju repeticije so namreč zavzeli klasično izpovedno formo jazzovskega tria, kjer se ritem sekcija jasno loči od solista. Nato skupna eskalacija v prehod in nazaj v ponavljanje. Slednje je kmalu botrovalo pozibavanju občinstva, ki se je le mestoma pretrgalo. Tekom nastopa tako primež pulza ni pojenjal, s čimer bi lahko govorili o neki premočrtnosti, vendar takšni, v kateri osredotočenost na propulzivne dele sprošča prostor širinam ostalih zvočenj. In slednje je trio često in predirno zapolnjeval.

Sklop štirih kompozicij so Zs zlili v eno gigantsko, skoraj enourno, nato pa nam ponudili še eno krajšo s še krajšim bisom, po katerem je aplavz razmeroma hitro zamrl. Bend je upravičil pričakovanje po energičnem in robatem nastopu, a težko bi trdil, da je bila intenziteta prehuda, bila pa je vsaj zadostna, če ne zadovoljujoča.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Šiški je pa prepovedan fotkat?

Samo gramofon?

v menzi lani je neki folka kr dost bol bouncal, se pozibaval, lahko bi celo rekli plesal... hmm, ma ne da sem videl tam neke ljudi sedet v fakin prvi vrsti cel koncert, a? šit, keri muskontarji...

sej je Samo gromofon, ne gramofon

Ja v tekstu je dvakrat gramofon namesto gromofon, sem popravil, moj bed! 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.