Touch, 2003

Danes si obzorja širimo z nekoliko drugačnim vpogledom v razumevanje glasbe kot take. Predstavljamo obliko zvočne umetnosti, ki se izmika najbolj klišejskemu pojmovanju términa glasba, dasiravno v svoji podstati skriva tisto najbolj prvinsko formo in vlogo »organiziranih (in naključnih) zvokov«. Govorimo o terenskih posnetkih oziroma - v primeru britanskega zvočnega raziskovalca Chrisa Watsona – o okoljskih posnetkih. Terenski posnetki namreč opredeljujejo predvsem zvočne posnetke indigenih prebivalcev in so največkrat v domeni etnomuzikologov, ki na ta način ohranjajo in dokumentirajo glasbene kulture posameznih regij. Watson pa s svojimi terenskimi posnetki posega v kontekst zvočnih umetnosti, predvsem ko posnetke skulpturira oziroma dizajnira, kot je to denimo storil tudi s ploščo ‘Weather Report’. S tem albumom se je Watson pravzaprav znašel v vmesnem prostoru. Na eni strani je s kolažiranjem in komponiranjem posegel v konvencionalen pristop, na drugi strani pa je v pretežno nemodificiranih posnetkih ohranil tudi dokumentarno vrednost.



Glasbena pot Chrisa Watsona je razmeroma nenavadna, vendar na nek način logična. Med leti 1972 in 1981 je bil član sheffieldskih industrial in elektronskih inovatorjev Cabaret Voltaire, pozneje pa je bil tudi ustanovni član eksperimentalnega dvojca The Hafler Trio. Obema zasedbama je bilo skupno predvsem raziskovanje zvoka skozi prizmo konkretnih muzik, okoljskih posnetkov in elektroakustike. Znanje, ki ga je Watson pridobil s temi zgodnjimi eksperimentiranji, je pozneje s pridom uporabil kot zvočni tehnik oziroma snemalec zvoka. Z zvočnimi posnetki je opremil številne televizijske, filmske in radijske dokumentarce (med drugim tudi za BBC), pri eminentnem Touch Records pa je objavil tudi nekaj samostojnih albumov in različnih sodelovanj. Specializiral se je predvsem na snemanje zvokov flore in favne ter vremenskih pojavov, s katerimi dokumentira posamezen habitat, enega od vrhuncev tovrstnega zvočnega raziskovanja pa predstavlja prav plošča ‘Weather Report’ iz leta 2003.



Album v treh kompozicijah izpostavi vpliv ekstremnih vremenskih pojavov na tri habitate; kenijsko savano, škotsko višavje in islandski ledenik v norveškem morju. Na desetine ur posnetkov je Watson sestavil v nekakšne cinematične narativne zgodbe, ki ponudijo njegovo interpretacijo teh treh prostorov. Med tem, ko številni drugi zvočni eksperimentatorji okoljske posnetke pogosto zmodificirajo v nove, neprepoznavne, akuzmatične zvoke, Watson svoje posnetke pušča v razmeroma neokrnjeni obliki. Bogat frekvenčni razpon dobi predvsem z ozvočevanjem in pretvarjanjem človeškemu ušesu neslišnih zvokov. Sam pravi, da pravzaprav le posname akustično zanimive zvoke, ki jih ustvari narava, oziroma da snema zvoke, ritme in atmosfero posameznih, akustično zanimivih prostorov. Lahko bi tudi rekli, da postavi mikrofone tja kamor človeško uho ne doseže. Kljub temu, da je vsaj na papirju to početje videti razmeroma enostavno, pa v praksi temu še zdaleč ni tako. Eden pomembnih elementov tovrstnega pristopa k zvočni umetnosti je namreč občutek za aranžiranje posnetkov, s katerim Watson izvrstno lovi mejo med naravnim zvočnim zapisom in tehničnimi modifikacijami. S tem pa uspešno išče tisto prvobitno, pomirjujočo funkcijo zvoka.



Posnetki s plošče ‘Weather Report’ poslušalca teleportirajo na tri različne, eksotične lokacije, ki bi jih bržkone lahko prepoznali tudi če jih Watson ne bi razkril. Pa ne gre le za zvočni eko turizem. Kompozicije ponujajo razmislek o naravi, obenem pa Watsonovo strukturiranje posnetkov odkriva tudi opiranje nekaterih sodobnih glasbenih praks na naravni zvočni tok. In čeprav se posnetki na prvi posluh morda zdijo enostavni, v sebi skrivajo močno psihološko funkcijo zvoka. Vsekakor gre za album, ki predstavlja enega vrhuncev iz umetnosti terenskih posnetkov, pa tudi ambientalnih muzik v obče.