Bad Vugum, 1994

There's A Vomitsprikler In My Liverriver! V današnji oddaji Razširjamo obzorja se selimo na severna obzorja, natančneje na zadnjo taco skandinavskega leva, na Finsko. Perspektive so tam različnejše od naših. Jin in jang se ne prepletata in dopolnjujeta v takšni meri, kot smo ju vajeni po naših standardih, temveč se poudarjeno izpostavljata individualno. Pol leta teme naredi svoje, poseganje po raznoraznih opiatnih substancah je nuja na vsakem vogalu, trajekti za Estonijo pa so  brezcarinske cone, ki se spreminjajo v ‘ships of fools’, na katerih prirejajo masovne ‘fast drink’ žurke. Tudi Jarmusch se je za eno noč na Zemlji ustavil tam.

Vedno so bili nekaj posebnega. Kaskaderji v smučarskih skokih, reliju, formuli 1 … Fuzbal je že preveč konvencionalen. Evrovizija nekje v osemdesetih: kot zadnji nastopa njihov predstavnik. Špila neki kvazi pank ‘wanna be’, a je še vedno za evrovizijske razmere nasprotje pocukranosti in patetike ostalih izvajalcev, ki se ne morejo izviti iz okovov enoumja. Pevec podkrepi konec komada z riganjem v mikrofon. Pri glasovanju, ki je še bolj patetično od same glasbe, so gladko zadnji – no points! Za take pa že ne!

Saga o odkrivanju prezrtih bendov je neskončna kot raziskovanje vesolja. Ena od prehitro ugaslih in prezrtih zvezd, ki je sijala svetlobna leta pred drugimi, je Deep Turtle in z njihovo plato - There's A Vomitsprikler In My Liverriver - se ubadamo. Eden najkompleksnejših bendov, s katerimi ste se srečali, je bil aktiven od 1990 do 1996, kasneje pa se je vrnil za eno leto, da bi 2003 dokončno razpadel zaradi bobnarjevega tinitusa, zvonjenja v ušesih. V letih obstoja so močno dišeče cveteli v undergroundu Porija, mesta na tisti obali Finske, ki koketira s Švedsko. In še vedno nismo omenili, za kaj je šlo. Za popolno, frenetično fuzijo, kjer je hardcore cirkularka zarezala v kovino punka, vsenaokrog pa so frcale iskre in opilki jazza, proga in drugih žanrov, ki so članom padli v glavo. Četudi si jih ne boste zapomnili, velja omeniti in zapisati imena carjev improvizacije vsaj v zgodovino tega medija: Pentti Dassum, histerični vokalist in kitarist, basist Tapio Laxström in Mikko Erjossaari, nesrečni bobnar, so trio zappistov po duši, ki so sfuzlano nepretenciozno soliranje vkomponirali v skupinski napad kompleksnih aranžmajev. V pičlih treh minutah, kolikor so v povprečju trajali njihovi komadi, se je v poroki, ki je porajala hibrid jazzcore, za zaveso skrivalo ogromno epskih detajlov s teatralnimi vložki. 

There's A Vomitsprikler In My Liverriver iz anno domini 1994 je njihov edini studijski dolgometražni album! Njegova izvidnica so bili EP-ji in 7-inčerji Deep Turtle, Snakefish, Riva, Satanus Uranus Tetanus in Flutina, ki so leta 1995 združeno izšli na Rip-Off Dokumento. Istega leta so bili kot prvi Finci v gosteh pri velikem Johnu Peelu. Primerjali so jih z angleškimi Cardiacs – po katerih nosi ime tudi eden izmed komadov na plati – še najboljši približek pa bi bil NoMeansNo, na domači grudi pa Polska malca in 2227. Nad finskimi emocijami so bili navdušeni že prej omenjeni Kanadčani, ki so na svoji v živo posneti plati iz Nizozemske – Live + Cuddly – za prvi posnetek postavili radijsko napoved koncerta NoMeansNo v finščini. 18 komadov na plati je združenih v 6 trojčkov. Tri komade v enem posnetku povezujejo kratke instrumentalne pasaže. Z naslovnice albuma, na kateri je pozirajoča balerina, pa ne gre razbrati, da so skovani iz surovega in nespoliranega zvoka, ovitega v kompleksno strukturo ritmov math rocka, ki so v skrajni kreativnosti glazirani do disonantne meje absurda. Deep Turtle je redka zverina, njene reakcije pa popolnoma nepredvidljive in telo izmuzljivo kot živo srebro počenega termometra v finski savni.   

Ko si ekscentrike zaslišal prvič, si njihovega kreativnega križanca med žanri ali vzljubil na prvi posluh ali pa odšel hladen naprej. Okusi so različni, a v zadnjem primeru si bil gluh. Odfukanosti, ki ji najdeš para le še pri kakšnih japonskih kamikazah a la Melt Banana, je ploščo založila alfa in omega neodvisne scene na Finskem, založba Bad Vugum, ki so jo ustanovili člani druge pomembnejše hardcore punk skupine, Radiopuhelimet. Deep Turtle so bili predčasen band in njihove ideje so zaslužile boljšo distribucijo. Primer njihovega avantgardizma je njihov zadnji spev EP Turkele iz leta 2003, na katerem zvenijo zelo podobno kot The Mars Volta, saj so vokali v španskem jeziku!!! Finci po špansko pa niso avantgarda zaradi jezika, temveč zaradi dejstva, da so Deep Turtle višek dosegli, ko so se The Mars Volta še valili nekje med planeti. Spomin na furiozen thrash z norimi aranžmaji Deep Turtle bo - kot želve - živel dolgo.