*popravki branega besedila oddaje so vključeni v tekst spodaj:

Katera je najstarejša ohranjena skladba na svetu? Morda je kak stari krščanski napev, kakršne lahko kdaj pa kdaj zaslišimo v black metalu, ali morda Sejkilova pesem, ki je ohranjena na starogrškem nagrobniku in je najstarejši popoln zapis glasbe, še starejša pa je menda ugaritska himna, ki se je v današnji Siriji ohranila kar 5400 let. Omenjene skladbe poznamo predvsem po zaslugi arheologov ter zgodovinarjev in brez vestne nege se ne bi ohranile. Le ena glasbena tema pa navdušuje glasbenike že od poznega srednjega veka, brez posebne pozornosti se je prikradla pod prste velikih skladateljev ter celo sodobnih izvajalcev in za to je zaslužna predvsem njena brezčasna oblika. Izvira z Iberskega polotoka, imenuje pa se La Folia.

Folia v mnogih romanskih jezikih pomeni norost, kar nam da vedeti, da gre za posvetno plesno glasbo. Prvič jo je omenil portugalski dramatik Gil Vicente v svojem tekstu Auto de Sibilla Cassandra, bil pa naj bi to čuda razvraten ples, pri katerem naj bi možje na ramenih nosili v ženske oblečene druge može. Seveda ne gre le za eno skladbo, folia je vzorec, ki ga lahko ponavljamo do onemoglosti. Takšna za reinterpretacijo hvaležna oblika je sprožila val variacij najprej v renesansi in nato v baroku, skoraj vsem pa je skupen tričetrtinski ritem, čeprav jo poznamo tudi v štiričetrtinski obliki. Metrum - vsaj v starejših zapisih - ni bil zelo podoben nam prirojenemu valčku, saj je imel tretjo dobo vsakega drugega takta pogosto sinkopirano, v vmesnih taktih pa vse tri dobe poudarjene. Različne variacije imajo seveda različne poudarke in predahe, uveljavljena baročna oblika pa dovoljuje kratek predah in rahel ritardando po dvakratni ponovitvi vzorca. Na tem mestu se spremeni tudi melodija.

Današnja popularna glasba še vedno največkrat meandrira med akordi, katerih temelje so postavili baročni skladatelji. Med toniko, dominanto in subdominanto dane lestvice se pač spletajo melodije, ki so našim ušesom najbliže. Folio se igra v molovski lestvici, največkrat pa se obeša na sledeče zaporedje: tonika oziroma prvi ton, dominanta oziroma peti ton, spet prvi ton, sedmi, tretji, spet sedmi, prvi in nato peti ton. Ob drugi ponovitvi se akord, izhajajoč iz zadnje sekvence, težko-opisljivo razveže, zato moramo na tem mestu uporabiti naša ušesa in za poslušanje te oddaje spraviti vzorec v podzavest.

Poslušali smo posnetke najstarejših folij, ki jih na starodaven, čelu podoben inštrument Viola da Gamba izvaja Jordi Savall, sledile pa so Corellijeva, Vivaldijeva ter Bachova različica. Katalonec Jordi po svetovnih odrih že več desetletij lovi nišno publiko kot edini pravi mojster folie, saj je njegovo specifično izvedbo težko emulirati. A ker tokrat ne želimo le ponoviti lanske oddaje o folii, ki ste jo lahko slišali na programu ARS, se bomo v kronološkem redu posvetili predvsem poznejšim izvedbam in pojavom tega vzorca.

Teoretski temelj je folii postavil francoski skladatelj Lully, vražji cikel akordov pa je kasneje uporabil Beethoven v svoji peti simfoniji kot citat. Uporaba tega venca akordov je glasbenega teoretika Hartmuta Fladta fascinirala, našel jo je v opusu skladateljev, ki so jo na določenih delih uporabili kot izrazno sredstvo, saj v svojem neutrudnem kroženju simbolizira obsesijo. Leta 1828 jo je Schubert uporabil v svojem labodjem spevu ob Heinejevi pesmi Doppelgänger. V zgodbi tega samospeva moški obišče hišo svoje nekdanje neusojene ljubezni, pred njo pa zagleda trpinčenega človeka in ko se mu zazre v obraz, zagleda svojo podobo izpred mnogih let. 

Tudi Brahms in Liszt sta folio vključila v svoje cikle, slednji v svoji Španski rapsodiji, kjer jo je v raznih variacijah razigral do neprepoznavnosti. V duhu časa je obujanje tradicionalnih melodij pri življenju ohranilo še podobni večni obliki južnoevropskih tridobnih skladb, počasno plezajočo sarabando ter spuščajočo se otožno passacaglio. Folia pa je bila vse prej kot elegična, zato jo je v Variacijah na temo Corellija v začetku dvajsetega stoletja v svojem slogu na zanimiv način uglasbil še ruski virtuoz Rahmaninov. Prisluhnimo torej novejšim interpretacijam, začenši z Beethovnom, nato pa zavrtimo še nekaj variacij Liszta in Rahmaninova. Pred tem lahko omenimo le še Andresa Segovio, ki se je variacij na temo folie v tridesetih letih lotil s kitaro, vendar so posnetki zaradi narave inštrumenta in takratnih snemalnih naprav preslabi za v eter. Napisal pa jih je mehiški skladatelj Manuel Maria Ponce.

V zadnjem delu oddaje se bomo svetovljansko posvetili še ostalim pozabljenim različicam folie. Lampaanpolska je finska izvedba te skladbe z dodanimi osmimi takti, sosednji Švedi so na njeno melodijo napisali svojo narodno junaško različico Sinclairsvisan, Norvežani pa jo poznajo kot pivsko pesem s povsem drugačnim besedilom. Tako na Kanarskih otokih kot v Braziliji obstajajo ljudske pesmi, poimenovane folia. Glavna tema je v teh skladbah skoraj neprepoznavna, ponekod pa je sploh ni, prvinska plesna funkcija pa je ostala. Folklorne skupine še danes izvajajo ta unikaten ples.

Tema se je pojavila v kultnem filmu Pri Addamsovih, v naši fonoteki pa lahko najdemo sodobno izvedbo na vinilki iz leta 1979 skupine Tangerine Dream z naslovom Force Majeure - pred šestimi leti so nemški progresivni elektroničarji izdali celo samostojen poklon Corellijevi temi na albumu Josephine, the Mouse Singer. Sodobni skladatelj Max Richter se je z njo poigraval na albumu, posvečenemu Virginii Woolf. Tema na omenjenih posnetkih pač ostaja enaka, vzorec skladanja pa lahko zasledimo tudi v povsem drugačni glasbi. Nenačrtno se Ego Brain skupine System of a Down v refrenu poigrava v podobnem krogu kot folia, Coldplayev Cemeteries of London pa ima na primer podoben ritem, čeprav neposredne veze s folio nima. Določeni elementi v popularni glasbi torej še obstajajo, a niso tipično folijski. A še mnogo primerov dosledne rabe vzorca bi lahko našli, če ne drugje, v računalniških igricah ali v jazzovskih improvizacijah. Francoski black-metal bend Peste Noire je navdahnjen s srednjeveško motiviko leta 2007 idal album Folkfuck Folie, kjer klasične teme folie ne bomo našli, a podobnosti vsekakor ne gre prezreti. Najveličastnejši primer pojava folie v obči zavesti pa je brez dvoma Vangelisov magnum opus za film Osvojitev Raja iz leta 1992. Prisluhnimo torej nekaterim omenjenim primerom ter poskusimo zaznati to večno temo opojne norosti.

01: Recercada Ottava Sobre La Folia, Ortiz (izsek)

02: Violinska sonata v D-molu, Corelli (izsek)

03: La Folia, Vivaldi (izsek)

04: Folia BWV 212, Bach (izsek)

05: 5. simfonija, Beethoven (izsek)

06: Španska rapsodija, Liszt (izsek)

07: Variacije na Corellijevo temo, Rahmaninov (izsek)

08: Sinclairsvisan, Sven Bertil Taube (izsek)

09: Folia Canaria, Hoffman (izsek)

10: Troje svetov, Glasba iz Woolfovih del, Richter (izsek)

11: Force Majeure, Force Majeure (izsek)

12: Amour ne m'amoit ne je li, Peste Noire

13: Conquest of Paradise, Vangelis