Col Legno, 1996

Tokrat se posvečamo delu enega velikanov  klasične glasbe dvajsetega stoletja, Giacintu Scelsiju.

Suiti številka 10 - Ka in številka 9 – Ttai sta bili napisani v letih 1953 in 1954. Na plošči obe izzvenita v izvedbi priznanega avstrijskega pianista Markusa Hinterhäuserja, ki je sicer poznan po izvedbah del skladateljev serializma „druge dunajske šole“, med drugim tudi Cagea in Feldmana, torej glasbe, ki je na tak ali drugačen način – blizu Scelsiju.

Običajno Scelsija najbolj poznamo po njegovih mikrotonalnih kompozicijah. Po kompozicijah, ki se v pretirani frazi  „motovilijo okrog enega tona“. To so v večini počasne gradnje, z dolgimi premiki, po deset, dvajset in več sekund v dobi celinke - celinke pod narekovaji. Izrabljajo dolge glissande in vibrirajo daleč od formalnega okraševanja. Scelsi je bil morda prvi, ki je uspel ideje glasbe med toni klasičnih temperiranih uglasitev  učinkovito in sistematično prevesti v notni zapis. Sicer se tudi okoli tega mnogo šušlja, Scelsi je bil milo rečeno nenavaden človek – „grof Ayala Valvski“ – otrok premožne družine, ki je za mnoge usluge preprosto najemal ljudi, med drugim tudi za spopadanje z izzivi notiranja glasbe, ki si jo je zamislil na povsem samosvoj način. Gospod Tosatti, komponist, ki mu je Scelsi plačal za delo izoblikovanja notacije, primerne njegovi glasbi, je po njegovi smrti celo objavil članek, v katerem ni le izrekal grdih besed o Scelsijevih kompozicijah - razglašal je sebe kot dejanskega avtorja. No, ko smo ravno pri tem, naj omenimo še, da je Scelsi vedno najraje prisostvoval procesu vaje njegovih kompozicij in prispeval z zelo natančnimi navodili izvajalcem, pogosto je dele tudi na mestu spreminjal, če to karkoli pove o pomembni formalnosti možne notacije in njenega avtorja.

Vrnimo pa se sedaj na točko pred Scelsijevo notirano mikrotonalno kompozicijo, kjer se nahajamo ob tukaj predstavljenih klavirskih suitah. Scelsijev katalog je pravzaprav ogromen in poleg izzivalnejših glasb obsega mnoga mojstrska dela, komponirana v tradicionalnih formah. S poslušanjem suit Ka in Ttai začenjamo s Scelsijem - virtuozom pianistom na eni in Scelsijem – mojstrom improvizacije na drugi strani. Redko je najti tak čist primer razpoke improvizacije in kompozicije. Scelsi je pravzaprav idealen simbol improvizatorja pred pojavom sodobnega evropskega improvizatorja in je krasen vzor izrazu instantna kompozicija, ki marsikdaj preči mejo med vrhunsko in banalno improvizacijo.

Predlagam podobo Scelsija ob klavirju, skozi ure in ure improviziranega zanosa v meditativnem mističnem transu, s snemalnimi napravami ob strani in velikim Budo nekje na pomembnem mestu. Pa še Scelsija, ki išče ljudi s popolnim posluhom - ta je edini pogoj za nekoga, ki bo njegove improvizacije transkribiral,  Scelsiju po opravljenem delu izročil prave pravcate kompozicije  „readymade“ ter zato prejel plačilo. Giacinto naj tega dela - ne fizično ne psihično - ne bi bil zmožen.

V letih pred koncepcijo kompozicij Ka in Ttai ga je zapustila žena, Scelsi je zapadel v globoko psihološko krizo. Za izhod iz nje je uporabil nenavadno terapevtsko metodo. Prepuščal se je zvenu klavirja. Ure in dneve je udarjal po eni sami tipki in poslušal zven tega enega tona. Kot je retrospektivno gledano danes, je verjetno ta terapevtski izlet v detajle zvoka precej pripomogel k Scelsijevi redefiniciji lastnega glasbenega izraza. Spustil se je v neraziskane globine sestavin zvoka, poslušal tisto, čemur danes pravimo osnovne in parcialne komponente frekvenc valovanja zraka, ki jih slišimo kot poenoten ton.

To obdobje bi tako lahko imenovali čas Scelsijeve mikrotonalnosti v nastajanju. In kot tako se danes kaže kot še posebej zanimivo, saj mikrotonalno igranje ni več tako zelo neobičajno. Igranje med toni kot samozadostno lahko sodobne glasbe potiska v zelo enolične in mlačne rezultate. Še vedno pa je zelo aktualno igranje posameznih komponent zvoka ali igranje s posebnim poudarkom poslušanja teh posebnih razsežnosti „tonov“. Pa tudi, v kolikor tržne logike danes proizvajalce sodobne glasbene opreme potiskajo v enosmerno temperirano orientacijo tonalnosti predvsem elektronskih inštrumentov, sta računalniška tehnologija in pa recimo moment razširjenih tehnik igranja, ki jih je uvajal tudi Scelsi sam, danes tako razvita, da samo dejstvo igranja med toni ni več tako posebno.

Torej je zares zanimivo in po mojem mnenju najbolj aktualno Scelsijevo prehodno obdobje, ki se najbolje kaže v danes poslušanih klavirskih suitah. Tu gre za raz- in vkontekstenje komponent zvoka znotraj kompozicije, doseganje efektivnih momentov manipulacije tona skozi metodologije relativno tradicionalnih tehnik igranja – harmonskih premetov okoli enega tona ali akorda okoli statičnega tona. Skozi Rubato repetitivno igranje in druge tehnike tako poudarja in izpostavlja razsežnosti barve tona - in to tona klavirja – par exellance temperiranega inštrumenta.

Tukaj tako zatrjujem izjemno aktualnost Scelsija in še posebej tega Scelsija za sodobne glasbe, ki tolikokrat v različne namene razvijajo ter razširjajo kompozicijski minimalizem ... Po mojem mnenju je s svojimi klavirskimi suitami iz začetka petdesetih let  Scelsi pravi odrasli in napredni minimalist tudi v odnosu do prototipskih nosilcev tega historičnega gibanja. Pa naj površinski vtis njegove glasbe še tako beži stran od tipične repeticije in faze velikega dela te struje. Tu gre za makro, ne mikro sliko gibanja – ki pa kljub vsemu posega v mikro razsežnosti zvokov. Skozi ta moment tudi glejmo Scelsijevo ezoteriko in zagledanost na vzhod. Skozi čas in gibanje.

Scelsi je tudi sicer biografsko gledano izredno zanimiva osebnost in več kot nekaj namigov ter napotil k nadaljnjem raziskovanju vam tu ne morem podati. Torej, Scelsi kot neopažen in nepriznan tujec v lastni deželi, posebno ignoriran s strani akademske skupnosti. Iz Italije je moral pred fašistično grožnjo v Švico, ker ni hotel odstopiti od organizacije koncertov glasbe tudi judovskih skladateljev, koncertov, ki jih je prirejal z denarjem iz lastnega žepa. Izredno darežljiv in gostoljuben. Popotnik in sledilec vzhodnih praks, katerih vpliv na njegovo kompozicijo je naravnost mističen v svoji neraziskljivosti.

Zdaj v prevodu citiram zadnji del zaznamka Wikipedije na ime Giacinto Scelsi, govori Alvin Curran, priznani sodobni skladatelj: „Prišel je na vse moje koncerte v Rimu, vse do zadnjega, ki se je zgodil le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Bilo je poleti, tako rad je bil zunaj. Oblečen je bil v krznen plašč in nosil krzneno kapo. Bil je koncert na prostem. Pomahal mi je z razdalje, z iskro v očeh in zanj tipičnim nasmehom, takrat sem ga nazadnje videl.“

Giacinto Scelsi, ki se je podpisoval z budističnim simbolom, ki zgleda kot nota, ki uhaja notnemu črtovju in zavračal objavljanje svojih fotografij in biografskih podatkov, je umrl devetega osmega leta oseminosemdeset, en dan za osmim osmim (8.8.88), ko je odrezal vso komunikacijo s svetom.

Beseda Ka je v starem Egiptu pomenila življenjsko silo – tisto, kar ločuje živega od mrtvega. Ob smrti Ka zapusti telo.

Kompozicija Ttai je najčistejši primer tipične gradnje Scelsijevega prehodnega obdobja, o katerem je bilo tu govora, kaže pa se kot zaporedje epizod, ki izmenjaje izražajo čas v gibanju in človeka, kot ga simbolizirajo katedrale ter samostani, skozi zvok svetega „Om“. Ta suita je namenjena poslušanju in izvajanju v stanju popolnega notranjega miru. Nestrpni naj se držijo stran.