Zanimivo je, kakšni strokovnjaki znamo postati, ko pride do razprave o medijih in njihovem konzumiranju. Obstaja nešteto dejavnikov, ki prispevajo k različnim izkustvom, zato se skozi pogovor vsaj enkrat neizogibno pojavi majav poskus sestavljanja hierarhije, ki temelji izključno na surovih številkah: pri filmih in slikah ima tako določen posnetek najvišje število pixlov in je torej najbolj ustrezna in resnična predstavitev prizora, ki ga gledamo; pri vinilih je analogni prenos zvoka tisti, ki zagotavlja največjo možno mero užitka pri poslušanju neke plošče; če MP3 ne preseže praga 128, ne more duhovno zadovoljiti poslušalca; za klubsko okolje je primeren WAV in tako ad nauseam. Razmišljanje take sorte potihoma napeljuje h končnemu sklepu, da bi lahko naredili grafikon uživanja, ki bi bil v neposredni korelaciji z ločljivostjo ali kvaliteto posnetka, kar je precejšnja zamračitev uma.

Že jutri bo namreč naše izkustvo istega posnetka odvisno od naslednjih vprašanj: Ali sediš udobno? Si utrujena? Je v sobi zadosti svetlobe? Res je, da bo že danes zvečer nekdo vstopil v varno zavetje svoje dnevne sobe, vključil vrhunski zvočni sistem in se potopil v visoke vode kakovosti, ampak še večja verjetnost je, da je najboljšo pesem svojega življenja slišal skozi walkman, na kaseti, ki je bila dvakrat presneta. In ko je poslušal predahe med komadi, je lahko z nasprotne strani traku slišal zvok trobente ... Dejstvo je, da je določena skladba v avtu ob posebni priložnosti zvenela veliko bolje kot na koncertu; da smo doma noro plesali na muziko iz PC-zvočnikov, kasneje pa niti trznili ne na isto melodijo v klubu; da je poslušanje Tolpe bumov v kuhinji bilo kdaj stokrat boljše kot samotno poslušanje zgoščenke skozi top slušalke. S tega vidika izdaja abstraktne house glasbe na kaseti v letu 2011 ne more vzbujati pretiranega začudenja.

V prvi vrsti je to odličen način ustanavljanja založbe. Izdelava vinilov je draga in založniku nalaga breme prodaje določenega števila enot. Snemanje kaset ni drago in ustvarjalcu nudi še zmeraj svobodo izdajanja eksperimentalnih posnetkov brez strahu, da ne bi delovali na plesišču. Po Aybeeju in Donatu Dozzyju je na (večinoma kasetni) založbi Further Records iz Seattla na svoj račun prišel tudi Jamal Moss alias Hieroglyphic Being. Peklensko težko bi bilo našteti primernejšega kandidata v elektroniki, ki bi kasetnim izdajam bolj ustrezal kot Moss. V času ustanovitve svoje idiosinkratične, a kultne založbe, Mathematics Recordings, ki jo vodi pod mentorstvom house nestorja Adonisa, je svoje demo posnetke skušal predstaviti številnim detroitskim založbam, a brez uspeha. Najsi bodo to klike, producenti, promotorji, klubi, didžeji ali celo njegovo dekle – nihče ni sprejemal neuklonljivega zvoka, ki ga je okrog leta 1996 vijačil takrat 27-letni Američan. Snemal je namreč na navadne kasete v nasprotju s CDR ali DAT standardom, kar je bilo takrat (in marsikje še danes) neprofesionalno. Kasete so se sicer dobro prodajale na afterpartyjih, vendar niso vzbudile širšega zanimanja. Po številnih zavrnitvah se je z neverjetno plodovitostjo na matični založbi izkazal kot edinstven DIY-interpret čikaške house zapuščine. Težko je slediti njegovemu mrzličnemu tempu ustvarjanja že pod psevdonimi Hieroglyphic Being, IAMTHATIAM in The Sun God. V sodelovanju s Steveom Poindexterjem deluje kot I.B.M., z bratrancem Noleianom Reussomom pa kot Africans With Mainframes. Njegova glasba je ekstremna, brezkompromisna in čudovito odtujena – kot bi nastala na drugem planetu.

... kar nas pripelje do njegove kasete o planetu Urantia. Čikaški Jamal Moss je odraščal v družinskem okolju, ki je skozi mešanico prostozidarstva, egipčanske mitologije, krščanstva, kabale in črnskega nacionalizma v 50-ih letih prejšnjega stoletja sodelovalo postaviti temelje afrofuturizma v ZDA. V tem talilnem loncu misticizma, ezoterike in magije se je znašla tudi duhovna Knjiga o Urantii, več kot 2000-stranski monstrum od bukve, ki za takratni čas še zmeraj velja kot ena najbolj domiselnih, interno konsistentnih literarnih del z detajlno izdelano kozmologijo. Svojo razvejano motiviko črpa večinoma iz krščanstva in budizma, v pripoved z dobršno mero romanticizma in fantastike še spretno umešča številna psevdoznanstvena dognanja. Zgodba o Urantii ne bi bila tako zanimiva, če ne bi ''očarljivi neznaneć' sredi njujorške filharmonije leta 1971 knjige prodal skladatelju Karlheinzu Stockhausenu, ki je dvanajst let pozneje, ko je delo postalo javna lastnina (avtorske pravice so potekle), končal skladanje 29-urnega cikla sedmih oper o prav tej Urantii.

Da se je propadel in obskuren poskus novega verskega sistema znašel na knjižni polici new age navdušenca Jamala Mossa, torej ni presenečenje. The Urantia Project, ki ga bomo poslušali danes, je demo album iz leta 1996, ki ga je Američan posnel s pokvarjeno opremo iz nekega plesnega teatra v Chicagu. Naslovi komadov so direktne navezave na motive iz Knjige o Urantii. Naslovnico krasi modra sfera, ki v desnem zgornjem kotu odkriva obris Lune. Glasba s kasete je enako zagonetna: basovske noge zvenijo podobneje brnenju motorja kot stabilnemu 4/4, vklapljanje ostalih ritmov pa zahteva poslušalčevo polno pozornost. Uporabljeni sampli razkrivajo new wave, industrial in jazz zgodovino Chicaga. Končni rezultat je mineštra kozmičnih sintlinij, visokofrekvenčnih piskov in ehomanije lo-fi basov ter udarcev, ki so presenetljivo sklopljeni v delujočo celoto.

Ni skrivnost, da se Hieroglyphic Being ideološko zgleduje po pokojnem Sun Raju. Nenazadnje uporablja tudi umetniško ime The Sun God, ki je neposredna referenca nanj. Mogoče se zdi postavljanje ob bok taki legendi ošabno, toda ob poslušanju njegove nepopustljive glasbe kaj hitro spoznamo, da je Američan eden redkih glasbenih genijev, ki ustvarja v popolni svobodi in neodvisnosti. The Urantia Project iz leta 1996 pa je prepričljiva listina, ki potrjuje, da Jamal Moss že ob začetku svoje poklicne poti ni zvenel kot nihče drug v tem ozvezdju. Na CD-ju, kaseti ali vinilu, tudi v letu 2011, ga nihče ne prekaša v stilu.