Lucio Battisti: Anima latina

Oddaja
9. 10. 2021 - 13.00

Dischi Numero Uno, 1974

 

 

 

 

 

 

 

 

Zgodba, ki sledi, je izmišljena; je pa osnovana na resničnih citatih in dejanjih Lucia Battistija med letoma 1973 in 1975.

***

12. decembra 1973 italijanski pevec popularne glasbe Lucio Battisti nastopi na snemanem koncertu, ki se za božič predvaja na oddaji Supersonic na nacionalnem radiu RAI II. Kritiki mu očitajo fušanje, češ da je uporaben le v studiu, ne pa tudi v živo. To je njegov zadnji koncert kljub stalnemu uspehu na glasbenih lestvicah – njegovi albumi so bili do tedaj skoraj vsako leto na prvem mestu najbolje prodanih plošč v državi.

Čez tri mesece se zakoncema Luciu Battistiju in Grazii Letizii Veronese rodi sin Luca Filippo, nekaj manj kot tri tedne po tem, ko Lucio praznuje svoj trideseti rojstni dan. Ne mine niti mesec dni, ko mu v medijih očitajo, da svojo ženo vara z 22-letno igralko po imenu Zeudi Araya in da je občini dolžan 53 milijonov lir zaradi davčne utaje. Preden ugotovijo, da ni kriv, se rumeni tisk o tem že tako razpiše, da postane skorajda splošno znano, da je goljuf. Bolj ko se jih otepa, bolj pišejo o njem, in ni jim važno, ali resnico ali laži, tudi po tem, ko se z družino preseli v Brianzo. Glasbeni kritiki pišejo, da je izgubil kreativno žilico. Veliko preprosteje bi bilo, da bi samo nehali pisati o njem. Ali nimajo drugih, pametnejših stvari za početi?

Sprašujejo ga najbolj neumna vprašanja, denimo kako ima lahko tako lep glas. Zajedljivo jim pove: »Če hočete imeti takšen glas, samo ne iti spat, samo prikažite se v snemalnem studiu, potem ko ste celo noč žurali in imate v svojem telesu sto cigaret.« Novinarji ga ne pustijo pri miru, hoče biti sam. Nikoli se ne fotografira. In ne daje intervjujev. Zoprnim vztrajnežem odvrne: »Ne odgovarjam na nobena vprašanja, niti če bi do mene pristopil urednik Timesa. Raje bi pil ricinusovo olje, kot pa da sem na televiziji. Bliskavica škodi mojim očem.«

Na sprehodih po ulicah Milana obuja spomine na čas, ko sta s soprogo Grazio potovala po Južni Ameriki, in v njih najde nov navdih. Dobiva se z Giulijem Rapettijem, ki ga javnost bolje pozna pod imenom Mogol in ki kot eden najslavnejših tekstopiscev v Italiji z Battistijem sodeluje že od leta 1965. Izhajata iz preproste ideje: pesmi bodo govorile o razmerju med moškim in žensko. V prvi osebi bo govoril on, v drugi osebi bo nagovorjena ona. Z glasbeno izvedbo pa ima Battisti povsem drugačne načrte.

Snemanje novega albuma z instrumentalisti traja šest mesecev, ki jih Battisti večinoma preživi tako, da vedno znova posluša razne posnetke vaj in razne naknadne popravke. Zelo jasno mu je, kaj hoče doseči, a se mu ne sluti, kako vsebino svojih misli prevesti v dejanskost. Decembra 1974 končno izide album z naslovom Anima latina, »latinska duša«, brez spremnih plošč singlov. Kritiki album skoraj enotno zavrnejo. Moti jih prisotnost elektronskih zvokov, zamerijo mu pomanjkanje refrenov in s tem prave duše. Ob koncu leta pristane na 12. mestu najbolje prodanih plošč, nad čimer je Battisti globoko razočaran.

V intervjuju z novinarjem Renatom Marengom za revijo Ciao 2001 pojasni: »Stvari so zdaj drugačne. Obupal sem nad tem, da bi igral vlogo nekakšnega leaderja.« Že v pesmi Nostro caro angelo, izdani leto prej, je mogoče čutiti ta ironični odnos, ki ga ima do Battistija iz prejšnjih let. Svojo javno podobo želi pokončati: »Umetnik ne obstaja obstaja samo njegovo delo

»Publika poslušalcev je šla skozi neke vrste evolucijo, ne glede na to, kaj pravijo organizatorji raznih festivalov. Mediji so v tem aspektu začeli zaostajati. Publiko je treba vključiti, jo prisiliti v to, da participira, jo izzvati, stimulirati, jo prisiliti v to, da čuti, skupaj z umetnikom, z avtorjem.« Doda še: »Anima latina je kulturno delo, eksperiment, in táko mora tudi ostati.« Plošča je zanj rezultat mnogih let razmišljanja in nabranih izkušenj: »Naslovljena je Anima latina, ker sem v Latinski Ameriki med preprostimi ljudmi in pristnimi zvoki našel svojo latinsko dušo. Ko sem preživljal čas v Braziliji in Južni Ameriki, sem na primer spoznal novo razsežnost glasbe: glasba kot življenje, kot možnost skupnega bivanja, skupnega plesa, skupnega protesta.«

Lucio Battisti v bran albumu smelo vztraja pri spremembi načina ustvarjanja: »Od nekdaj menim, da sem bil zmerom veliko pred vsem ostalim. Moje raziskovanje se nenehno razvija. Z lahkoto bi se ponavljal in bil uspešen, a bi bilo to neuporabno in nestimulativno. Zdaj je na voljo ogromno sredstev, ki jih pred leti še ni bilo. Mit Battistija, ki vse počne v živo, ki snema v sobi, kot bi nastopal v živo, danes ni več aktualen: učinek glasu mora biti tak, da dopolnjuje glasbo, ne pa da jo preplavi.«

Argumentira, da je svoj glas zdaj postavil v sredo glasbe, a da so besedila sprva včasih nerazumljiva, »zato da bi čutili užitek ne samo ob poslušanju, ampak tudi v interakciji, saj s tem poslušanje postane bolj stimulativno. Tako kot inštrumenti so tudi glas in besede deli celote: glasbe, pevca, poslušalca, nastopajočih in tako naprej. Glas in besedilo se morata podrediti glasbi, se zliti z glasbili, saj poslušalec lahko šele tako odkrije tako glas kot tudi besedilo. Treba je preobraziti poslušalčevo podložnost: saj ne, da morajo vsi skladati in ustvarjati glasbo, ampak participirati pa!«

Album obvelja za prelomno točko Battistijeve kariere, za metamorfozo iz očarljivega pevca pop hitov v avtorja kompleksnejše in žanrsko bolj fluidne muzike. Leta 1976 Battisti naznani, da ne bo več dajal izjav javnosti in da se ne bo več javno prikazoval, s tem pa si tudi dokončno sname oznako kantavtorja, ki mu je bila nadeta. Glasbo je ustvarjal še vse do svoje smrti leta 1998, ko je umrl za rakom na jetrih, a nikoli več ni veljal za najbolj priljubljenega pevca popularne glasbe in kantavtorja Italije. Danes album velja za enega najbolj dovršenih v zgodovini italijanske popularne glasbe, čeravno predstavlja prav točko, ko je Battisti zavestno izstopil iz nje.

 

Seznam pesmi:

  1. Abbracciala abbracciali abbracciati (07:04)
  2. Due mondi (05:13)
  3. Anonimo (07:03)
  4. Gli uomini celesti (05:06)
  5. Gli uomini celesti (ripresa) (00:52)
  6. Due mondi (ripresa) (01:10)
  7. Anima latina (06:37)
  8. Il salame (03:38)
  9. La nuova America (02:49)
  10. Macchina del tempo (06:59)
  11. Separazione naturale (01:28)

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.