V hektičnost neba nad Kopenhagnom, ki ga letošnje poletje - poleg bipolarnega vremena - v lovu na pripadnike gangstrskih tolp zaseda tistih pet helikopterjev, ki jih premore policija najvarnejšega mesta na svetu, se prijetno usede drugi dolgometražec Uffeja Christiansena. No! je ravno prav razgiban, nepredvidljiv in vznemirljiv, darkerskim dušam občasno malce nadležen s svojim optimizmom, a še vedno prijetno vljuden. Album je izšel 14. oktobra lani pri danski založbi Tartelet Records, sicer zatočišču zvenečih imen, kot so Wareika, Brandt Brauer Frick, Glenn Astro, Wayne Snow, Max Graef in še bi lahko naštevali.

Pravkar smo slišali naslovni komad Uffejevega drugega dolgometražca No! in nato še skladbo Lesser Known Values. Oba kosa sta že lepo nakazala smer, v kateri se giblje album. Gre za skoraj kolažno mešanje žanrov, začinjeno tako z organskimi kot s sintetičnimi zvoki. Dvojni accelerando nas postavi v hitrejši, nalomljen ritem, Uffejev zasanjan vokal pa s pomočjo melodičnih okraskov iz pisanih vrst sveta živih inštrumentov uravnoteži pomembnost tolkal. Takšno ravnotežje med ustvarjanjem atmosferičnosti in groova je kot močno točko svojih produkcij Christiansen utemeljil že s prvencem Radio Days. Kar se je začelo v otroštvu, ko je z uporabo očetovega računalnika vzgojil ljubezen do semplanja in eksperimentalne glasbe, se je s selitvijo v dansko prestolnico obogatilo s kontekstom mestne plesne scene, na kateri je začel delovati kot DJ in promotor dogodkov.

Takrat poznan pod imenom Nabo  – sosed po dansko - je s svojim dejanskim sosedom,  Aslope-om in še nekaj podobno mislečimi glasbenimi nadebudneži ustanovil New Folder. Cilj takrat je bil ustvariti prenovljen zemljevid scene Kopenhagna, producentsko pa je Nabo takrat plaval v vodah bolj zagličane elektronike. Kljub relativni priljubljenosti je delo mladega Christiansna v naslednjih nekaj letih doživelo zvočno prenovo z vnosom bolj plesnih ritmov na kopici EP-jev, ki jih je Nabo izdal pod imenom Uffe. Če so Uffejevi kratkometražci nadvse primerni za vključevanje v plesne DJ sete, pa se njegova LP-ja sploh ne obremenjujeta s tem. Kot pravi Emil Margetli Nyholm, oče Tartelet Records, zadnji založbi, s katero sodeluje Christiansen: “Fuck it if the track isn’t mixable.”.

In tako je Uffe, nekoliko starejši, a še vedno mlad, preseljen v Amsterdam, kjer na Gerrit Rietveld Academy študira fine umetnosti in ustvarja fine muzike. Tako fine, prijetne in igrive muzike, pa hkrati izjemno dodelane, da je vzljubljen s strani številnih relevantnih kritikov in glasbenih medijev. Slabe besede o njegovi produkciji na internetih dejansko ni moč najti. Zato še toliko bolj preseneti dejstvo, da na temo albuma No! najdemo le peščico medijskih objav. Nenavadno se zdi, da je Christiansnov dolgometražec, izdan pri založbi, ki izdaja širši underground publiki dobro poznan nabor producentov - ob katere bi se vse suvereneje moral postavljati tudi Uffe - s svojim drugim albumom ostal tako neopažen.

Zadnje čase se z izdajami albumov house muzike pojavlja - ali ponavlja - trend odmikanja od žanrske čistosti. A tečnarjenje o glavobolih lastnikov prodajaln s ploščami, ali pač tistih, ki se ponašajo z neizmerno potrebo po kategorizaciji glasbe - v resnici ni ravno težka kritika glasbe. No! se neustrašno loti celega šopa stilov in morda tudi zaradi pogostega semplanja ustvarja toliko posrednih in neposrednih referenc, da postanemo zadihani, če želimo ujeti vse v zgolj enem poslušanju. Prisila v rotacijo albuma, ki s svojo zasanjano melanholijo, podprto z energičnimi ritmikami, tako prijetno sede v te poslednje poletne večere, ki že prehajajo v jesen, sploh ni odveč. Ker poleg potuhnjenega hip- in triphopa, soulouvske blaženosti, spektrov jazz-a in eksperimentalnih intelektualnosti v protiutež postavi brezsramne pop in lo-fi segmente, bomo kakšen komad gotovo tudi izpustili priložnostnega konteksta razumevanja celotne plošče. In ravno v tem najdemo prav poseben čar albuma, ki na videz tako brez napora ustvari štiklce, ki stojijo tako sami zase, kot tudi v paketu.