Kratko poročanje o glasbenem vrvežu v mestu, ki nikoli ne spi (med 24.8. in 31.8.). Četrtič in zadnjič!

Verjetni potek:

- Peanut Butter Wolf - Lunch Break - Le Bain, Meatpacking District (with free lunch.. ehm... free vodka)

- Danny Brown, Just Blaze - Warm Up festival at PS1 - Long Island City

- Dj Amir, Ge-ology - I Love Vinyl - Greenwich Village

- Afro Punk Festival - Brooklyn

- Digger's Delight Park Jam - Harlem

- Smalls jazz club - Greenwich

- Nublu jazz club - Lower East Side

Ustanovitelj in vodja kultne "hiphop and beyond" založbe Stones Throw Peanut Butter Wolf je v New York priletel zaradi projekta reinterpretacije albuma Computer Music Kraftwerkov, projekta, ki se ga je lotil s pevko / alter dance izvajalko Nite Jewel. Dan po predelavi človekov strojev pa se je Wolf  že ob 13h popoldne ustavil v relativno fensi hotelu The Standard, v klubu Le Bain za enourni setič, ki se je imenoval Lunch Break in ga je sponzorirala firma popularne vodke. Tako sta bila vstopnina in vodka zastonj, o kakšni malici, kaj šele kosilu pa ni bilo ne duha ne sluha, kljub zavajajočemu imenu. Klub se je hitro napolnil ambiciozne ameriške in turistične mladine, ki je poplesavala in srkala zastonjkarski alkohol. Wolf je nekoliko presenetil z disco, 80s boogie setom, ki je bil zibaško plesen, raven, prijeten, skratka politično korekten, priložnosti primeren. Tako niti uboge ure, kolikor je trajal, nisem počakal do konca.

Dan kasneje se je odvilo novo poglavje festivala Warm Up v inštituciji umetnosti, muzeju/galeriji PS1. Headlinerja sta bila detroitski brezzobi nakladač Danny Brown in Just Blaze - producent, ki je v rapu produciral vse od podzemlja do Jaya Z-ja in njegovih svetlečih rockafella kolegov. Danny Brown je bil ulično karizmatičen, brez odvečnega nakladanja pregovorno suveren, odrapal komade iz raznih svojih projektov, komade, ki večinoma govorijo o zajebanem Detroitu, pohanju in psicah. Veik del poslušalstva je poznal komade, ki niso ravno mainstream radio material, na pamet. Just Blaze je po drugi strani vrtel prav najbolj komercialne hite, ki jih je sproduciral za ameriške hip pop izvajalce. Teh ni malo. Sedaj refrenov ni pel velik del poslušalstva, ampak vsi prisotni. Blaze je imel jasno tudi emsije pomagače, njegov set je bil pa pravo nasprotje tistemu, kar ob ponedeljkih vrti "incognito" na večerih Mobile Mondays. 

Največji zastonjsko poletni "alter" festival v NYC je bil v avgustu Afro Punk Festival, ki se je dogajal dva dni v parku Commodore Barry v Brooklynu. Programsko gre za mešanico "črnske" glasbe in punk rocka, začinjeno z rolkarskim tekmovanjem in street artom. Na dveh odrih so bili letošnji favoriti Erykah Badu, Reggie Watts, Janelle Monae, Spank Rock, TV on the radio, Das Racist, ... Tu sem videl največjo vrsto v življenju, ki je izgledala tako, kot da bi se vila okoli celega Kongresnega trga. Ujel sem košček nastopa Reggija Wattsa, ki je navduševal z značilnim kombiniranjem beatboxanja, petja, igranja raznih inštrumentov in duhovičenja. 

O Digger's Delight Park Jamu sem povedal že dosti v prejšnjih dnevnikih. Tokrat sta vrtela tudi Large Professor in eden resnih pionirjev newyorškega hiphopa Grandmaster Caz iz skupine Cold Crush Brothers. Med dobiskovalci sta se pojavila tudi legendi, D.I.T.C. fotra Lord Finesse in Diamond D, pa tudi mlajši predstavnik bostonske šole Edan ni manjkal. Skratka, primeren zaključek serije demonstracij hiphop stare šole.

Čisto zadnji večer sem si pogledal dva kultna jazz kluba na različnih lokacijah. Prvi je klub Smalls v Greenwichu, ki je bil baje do pred kratkim prava luknja brez šanka. Sedaj so ga rahlo uredili, postavili šank, deluje majhno špelunkasto in prijetno. Žal sem ga obiskal na večer, ko so se zvrstili trije (to je sicer redna praksa newyorških jazz klubov, da se na večer zvrstijo dva do štirje bendi) komboti, ki so igrali jazz standard, od Ellingtona do Gerschwina. Da ne bi na stolu zaspal sem se premaknil z zahoda Manhattna na vzhod v Lower East Side in klub turškega glasbenika Ilhana Ersahina, ki se imeuje NuBlu. Spet precej alter prostor, ki ni prevelik. Čeprav nas je bilo z mano vred vseh obiskovalcev točno deset, pa je bilo tu veliko bolj zabavno. Ujel sem bend, ki je imenuje House of Diablo. Gre za bend, ki ga z besedami ni mogoče opisati... Space-blues-hillbilly-disco-funk??? Hmmm... Bobnar zasedbe je Shawn Pelton, sicer session bobnar znamenite oddaje Saturday Night Live. Popolnoma samosvoja zasedba, popolnoma tripaško! Za konec bi poudaril, da na bend, kjer igra bobnar izjemno prepoznavne znamke in ki se dogaja v znamenitem, živahnem klubu s precejšno tradicijo, pride deset obiskovalcev. In glasbeniki so verjetno plačani tako kot po drugih, sorodnih klubih v mestu - okoli 20 dolarjev na špil. Newyorška realnost. Kaj se bo zgodilo, če dokončno pade sistem evropskega subvencioniranja "vsega tega jazza", če med pogreni in se mleko skisa?