PIAS, 2013

Če bi se uresničila napoved, da bo legendarna avstralska zasedba Dead Can Dance v sklopu aktualne turneje premierno nastopila tudi v Sloveniji, bi se v Križankah prav v tem trenutku verjetno prebujali iz skupinske omame. Kje tiči razlog, da sta Lisa Gerrard in Brendan Perry odpovedala koncert v Ljubljani, sicer ni znano, ker pa drugod po Evropi več mesecev vnaprej razprodajata večja prizorišča, bržkone ni bilo krivo pomanjkanje zanimanja. Še več, ker za svoje koncerte rada izbirata eksotična prizorišča – še toliko raje arhaična -, bi bile Križanke tako rekoč idealno prizorišče za njun izraz, ki se na eni strani pogosto opira na evropsko srednjeveško glasbo. Kakorkoli že, koncert je bil odpovedan, bomo pa zato najlepši približek tega, kar Dead Can Dance počneta na aktualni turneji, slišali skozi čisto svež koncertni album 'In Concert', na katerem sta zbrala recentne koncertne posnetke. Če vam bo všeč, lahko Gerrardovo in Perrya ujamete na kakšnem od prihodnjih koncertov, saj bosta do konca julija nastopala na evropskih prizoriščih. Zaradi velikega povpraševanja pa si vsekakor čimprej nabavite vstopnico.

Zdi se, da se je s priljubljenostjo Dead Can Dance zgodilo nekaj podobnega kot v primeru zasedbe My Bloody Valentine, ki je sinoči napolnila veliko dvorano Kina Šiška. Obe zasedbi sta svojo pot začeli v začetku osemdesetih, pozneje sta obe dosegli podobno raven popularnosti in obe sta se z glasbenega prizorišča umaknili konec devetdesetih. Nekoliko bolj formalno sta to storila Gerrardova in Perry, ki sta celo napovedala svoje slovo. V naslednjih letih smo spremljali predvsem Gerrardovo in njeno ustvarjanje filmske glasbe, s katero je opremila tudi nekatere velike hollywoodske produkcije. Toda podobno, kot se je zgodilo My Bloody Valentine, ki so jih poznavalci proglasili za enega najpomembnejših bendov devetdesetih, se je zgodilo tudi Dead Can Dance. Skozi medijsko izpostavljenost je zasedbo spoznalo mnogo mlajših privržencev izvirnih muzik in dvojec se je po šestnajstih letih odločil objaviti novo ploščo. To so sicer sprejeli precej mešani komentarji, ki so dvojcu očitali preveč cinematično podobo novih skladb, toda že njuni prvi koncerti so potrdili, da sta si v času mirovanja pridobila številne nove privržence. Sledili so koncerti po vsem svetu, nekatere najboljše posnetke pa sta konec letošnjega  aprila zbrala na plošči 'In Concert'.

Koncertne različice skladb, resnici na ljubo, precej trmoglavo sledijo izvirnikom, zato nove skladbe v primerjavi s tistimi zabeleženimi na lanski plošči 'Anastasis' ne ponudijo nadgradnje. Toda na drugi strani so v njunem repertoarju mesto ponovno našle tudi starejše skladbe, te pa v lepi podobi prikažejo, zakaj so si feni dvojec ponovno goreče želeli videti na koncertnih odrih. V teh starejših skladbah je tudi v posodobljenih aranžmajih še vedno prisotna tista alkimija, ali pa samosvoja eklektika, s katero sta se Dead Can Dance proslavila v osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja. Spajanje motivov, nabranih iz evropske srednjeveške glasbe, vzhodnjaške in arabske glasbene zapuščine in zahodnjaškega eteričnega folka, skozi izraz dvojca zaživi v izvirni formi, ki hkrati nagovarja privržence raznoterih muzik, naj si bodo to svetovne godbe, folk ali nenazadnje pop. Podobno perfekcionistično, kot se lotevata izvedbe skladb, sta se lotila tudi izpiljenosti posnetkov, je pa izbor skladb prej kot kakšen »best of«, predvsem nekakšna vez med izrazom dvojca iz preteklosti in danes. Ker je ta vez videti trdna in dodelana, smo vrnitve dvojca na glasbeno prizorišče lahko le veseli. Ne gre namreč za kakšno vrnitev, ki bi jo narekoval oportunizem, pač pa predvsem ljubezen obeh do skupnega ustvarjanja in nastopanja.