Voodoo Doughnut, 2015

Dead Moon so žive legende "portlandskega" underground rock'n'rolla. Kot veliko in vplivno referenco so jih navajali številni bendi, ki so prihajali iz najbolj raznolikih slogovnih smeri. Med letoma 1987 in 2006 so zapustili nepozabno koncertno in studijsko sled. Pred kratkim je imel Fred Cole resne zdravstvene težave in po infarktu je oboževalce močno zaskrbelo. Zgodba Pierced Arrows oziroma Dead Moon očitno še ni zaključena. Klasična trojica Dead Moon - Fred in Toody Cole ter Andrew Loomis - je lani ponovno odigrala nekaj koncertov, kar pomeni, da je novi bend Freda in Toody, Pierced Arrows, trenutno na stranskem tiru. 

Mi se tokrat vračamo globoko v preteklost, k arhivskim koncertnim posnetkom, ki so nastali daljnega leta 1993 v Portlandu. Dead Moon bomo spremljali v intimnem aprilskem vzdušju punk rock bara Satyricon. 

Koncert otvorijo s svojo klasiko "Dead Moon Night", ki je bila zelo pogosto njihova uvodna skladba, praktično na skoraj vseh koncertih, ki smo jih prav tako v devetdesetih doživljali v naših krajih in okolici. Povezanost trojice zažari v popolnem sijaju že v uvodni skladbi in se brez presledka prelevi v dinamično eksplozijo "Don't Burn the Fires". Prepoji nas izjemno predirljivo bobnanje Andrewa Loomisa, asketsko, a hkrati prodorno, zapelje nas izjemna toplina Toodyjinega basa, ki ji težko najdemo primerjavo v svetu rock'n'rolla. Ni potrebno pretirano poudarjati, da je Fred Cole eden najbolj izvirnih kitaristov v svojem spektru. Rezki in prebojni zvoki njegove kitare se v trenutku spremenijo v lirične, melodične sfere in se perfektno ujemajo z njegovim visokim, kričavim in ekspresivnim vokalom. Njegove pevske linije se čudovito dopolnjujejo z vokalnimi interpretacijami Toody. Vsa ekspresivna energija dobesedno bruha iz benda in se prepoji v lirične momente, kot je to v primeru skladbe "Dagger Moon". Ta se brez prekinitve prelevi v bombastično izvedbo še ene Dead Moon klasike "D.O.A". Na albumu lahko spremljamo prerez najbolj razvpitih komadov iz začetnega obdobja delovanja. Ne smemo pozabiti na presežno poetiko Freda Colea, ki smo jo že večkrat izpostavljali. Govorimo o enem najbolj kreativnih avtorjev v zgodovini rock'n'rolla. V njegovih komadih izžareva velika sporočilna energija in emotivna, ekspresivna moč. In prav to je morda ključ za razumevanje te izjemne trojice.

Priznati je treba, da nikoli niso blesteli kot izjemni glasbeni tehniki, toda kemija, ki so jo uspeli ustvariti tako na odru kot tudi na svojih mono posnetkih, nad katerimi je od začetka do konca vedno bdel Fred, je bila presežna. Prav ta povezanost trojice je verjetno botrovala, da so najprej osvojili srca evropskih oboževalcev in potem počasi tudi ameriških. Dejstvo je, da so številni ameriški bendi svojo uspešno pot pričeli na evropskih turnejah in šele kasneje zasloveli tudi na domačih tleh. Morda je prav zato ta koncert še toliko bolj dragocen. Čuti se pristen, domačen utrip kluba, slišimo lahko, da na tem koncertu ni bilo nabito polno oboževalcev, toda posnetki pričajo, da je tisti večer energija brizgala na vse strani. Tudi to je izjemna kvaliteta Dead Moon. Ne šparajo se, niti če je v klubu samo 50 ljudi niti če jih je v dvorani na tisoče. Vsa čast za tole izdajo založbe "Voodoo Doughnut", ki priča o izjemnem koncertnem dogodku presežnega benda. Komadi dobesedno zaživijo na teh posnetkih in to so same klasike, od že naštetih, pa do "Parchment Farm", "Down the Road", "Going South" in vse do zaključka s skladbami "Room 213", "Johnny's Got a Gun in "Destination X". Takšnih bendov je danes res malo, vsaj v svetu underground rock'n'rolla. Upajmo, da jih pot še kdaj zanese tudi v nam bližnje kraje.