Sonic Cathedral/Maple Death, 2015

V današnjem RŠ Koncertu ne bomo poslušali zgolj ene prirejene skladbe, ampak kar celoten album. Gre za projekt, ki je nastal ob otvoritvi razstave z naslovom »David Bowie Is« v Muzeju sodobne umetnosti v Chicagu, ki predstavlja prvo retrospektivo te glasbene persóne gráte, njenih različnih umetniških inspiracij in nadalje kanaliziranje teh vplivov v glasbo ter sodelovanja z različnimi akterji kulturnega polja. V okviru te polletne razstave v letu 2014 je nastopilo več lokalnih glasbenih skupin raznolikih profilov, ki so odigrale poklonilne koncerte iz Bowiejevega repertoarja, med njimi recimo gospel noise band ONO in country duo Jona Langforda in Sally Timms.

Med temi glasbenimi skupinami je bila tudi četverica članov garažne skupine Disappears, ki jo v aktualni sestavi zastopajo pevec in kitarist Brian Case, podporni kitarist Jonathan van Herik, basist Damon Carruesco in Noah Ledger za bobni. V večji meri vsi izhajajo iz lokalno uveljavljenih zasedb, medtem ko so kot Disappears z maloštevilnimi izdajami skrivnostnih singlov že v prvem letu nastanka podpisali pogodbo z lokalno založbo, kar jim je odprlo serijo nastopov na večjih festivalih v Chicagu, obenem pa kup posamičnih koncertov ob uveljavljenih zasedbah, kot so Tortoise, Deerhunter in The Jezus Lizard. Če prevrtimo njihovo življenjsko kaseto vse do danes, so se iz shoegazerskega profila garažnih rockerjev (kar je moč slišati še na albumu Pre Language iz leta 2012) pretvorili v stilsko mešanico minimalističnega rockovskega ekspresionizma, ki ohranja večino svoje garažne podlage.

Ta četverica članov je za nastop na razstavi v čast Davidu Bowieju priredila njegov album Low iz leta 1977, na katerem je Bowie prvič sodeloval z mojstrom iz sintetizatorske »Hall of fame«, Brianom Enom, in ki je označeval zanimiv prelom v njegovi karieri. Album je zelo očitno razpolovljen na vinilno stran A in stran B. Prvih sedem skladb se namreč počasi spreobrača iz tega, čemur povzdigovano rečejo avant pop, v izjemno raztegnjeno in počasno gradnjo epskih sintesajzerskih ambientov, ki jih spremlja miren in na trenutke epski Bowiejev vokal. In v šali Briana Casa iz Disappears, da so si izbrali precej težak album za priredbo, niti ni toliko heca. Postane pa kmalu očitno, zakaj ravno album Low. 

Medtem ko lahko poenostavljeno rečemo, da so Disappears v prvi polovici albuma v precej podrejenem položaju v razmerju do Bowieja kot glasbenega idola, že pred koncem strani A nakažejo sunkovit obrat in v dobršnem delu albuma izkažejo svojo veličino v prirejenih interpretacijah. Povejmo konkretneje – začetne skladbe zvenijo preveč kot priredbe s pridihom garažnega rocka, recimo Sound and Vision in Be My Wife, ki originalov ne zrcalijo najbolje. Verjetno zaradi umanjkanja slikovitih Enovih elektronskih drobcev in barvitih podlag, ki izražajo živahen značaj tega prvega dela. A vendar, v svojem slogu niso podpovprečne, čeprav se Casov vokal mestoma ustrezno spaja s surovejšo instrumentalno interpretacijo. V omenjen obrat nas potegne že skladba A New Career in A New Town, ki nas z raztegnjenim instrumentalnim delom pripravi na prav tako instrumentalno poudarjen drugi del albuma Low. Začenši s počasno Warszawo, pri kateri se kitare z efekti preobrazijo v harmonična orgelska godala, ki se v predzadnjem Weeping Wallu zloščijo v temačno stopnjevano bojišče med uravnoteženim feedbackom, bobnarjevim znašanjem nad činelami in burjo prekomernega kitarskega delaya. 

Disappears v živo uspejo ohraniti igrivost Bowiejevega albuma s tem, ko se tudi Van Herik znajde pred mikrofonom in v visokih tonih ter vzklikih dopolnjuje Casov vokal. V kolikor so deloma presenetili in uspeli prirediti album v svoji maniri, njihovega podviga vseeno ni vredno povzdigovati.

Album na prisluh v živo.