Rarities & Few, 2012

V tokratnem RŠ koncertu se posvečamo zasedbi Joy Division in njihovemu posnetku koncerta iz Amsterdama, kjer so igrali januarja leta 1980. Gre za enega redkih koncertov, ki je posnet z zadovoljivo kakovostnim zvokom in je zaradi tega izredno zanimiv za vpogled v koncertno podobo te zasedbe. Ta zvočni posnetek lahko postavimo ob bok posnetku koncerta na Birminghamski univerzi, ki je njihov zadnji nastop in izdan na kompilaciji Still. Joy Division so zaradi svojega zelo kratkega obstoja, besedil karizmatičnega in tudi depresivnega Iana Curtisa, njegove tragične smrti, postali kultna zasedba. Ob tem pa nikakor ne gre spregledati njihove zvočne moči. V mislih imamo predvsem bogato opojne basovske linije Petra Hooka in ostre kitare Bernarda Sumnerja. Ko pa dodamo še bobnarja Stephena Morrisa, dobimo močno, surovo in zelo neposredno zvočnost. Da pa so Joy Division slišani, tako kot smo jih vajeni, je v veliki meri zaslužen producent Martin Hannett, ki je uspel surovo energijo Joy Division združiti z bolj širokim, atmosferskim zvokom.

Koncert Live at Paradiso je bil odigran januarja leta 1980, torej pred izdajo drugega albuma Closer. Zaradi slednjega so Joy Division na tem nastopu publiki predstavljali tudi novi material, ki bo šele izdan na prihajajoči plošči. Kljub vedno večji priljubljenosti, pa je koncert v Amsterdamu bil slabše obiskan, prav tako niso imeli lokalne predskupine. To pa dela koncert Live at Paradiso še bolj posebnega, saj so Joy Division kot odgovor na to odigrali koncert v dveh samostojnih delih. Tako smo priča dolgemu in izdatnemu odrskemu nastopu.

Ker gre za enega redkih posnetkov, je na Live at Paradiso zabeleženih tudi nekaj napak. Prvič je bil izdan leta 1980 in takrat sta se na ovitku plošč pri naslovu pesmi pojavili dve pravopisni napaki. Kar je bolj pomembno za nas, pa je to, da prva pesem, Passover, ni posneta v celoti in tako slišimo le njen drugi del. Razen te napake pa je koncert zajet v dobri zvočni kvaliteti. Joy Division so imeli svoj studijski zvok, prav tako pa so imeli koncertni zvok, ki je bil bistveno bolj surov in energičen.  Krasijo jih tako individualni značaji, kot na primer bogat bas Petra Hooka, surova kitara Bernarda Sumnerja ali čuten in globok vokal Iana Curtisa, kot njihova združitev v homogeno, dobro uigrano celoto. Na posnetku je slišati, kako lahkotno se skupina sprehaja med svojo večplastnostjo. Tako slišimo igrivost pesmi Digital in Disorder, čutnost in atmosferičnost pri pesmih, kot so Atmosphere, Day of the Lords in Insight ali pa z energijo prepojeno in neposredno zaključno pesem Interzone. 

Poleg omenjenih pesmi slišimo še pesmi, kot so Transmission, She's Lost Control, Twenty Four Hours in pa Love Will Tear Us Apart, ki je kasneje bila izdana kot singlica.

Joy Division so skupina, ki si je v zelo kratkem času pridobila kulten status, temu je seveda botrovala tudi tragična smrt pevca Iana Curtisa. Zaradi njihovega kratkega obstoja je izdanega materiala, ki je na razpolago, zelo malo. Poleg dveh studijskih plošč in izdanih singlic so koncertni posnetki, kot je Live at Paradiso, pravi biseri med fanovsko publiko. Kar je takrat bil le eden od nastopov perspektivne mlade zasedbe, je danes cenjen in redek koncertni nastop.