Veteranska zasedba jazzovskih ustvarjalcev, ki se je za lansko izdajo zbrala v slovitem jazzovskem toposu na newyorškem Manhattanu, je talilnica jekla free-jazzovskega gibanja, hkrati pa so njeni člani med redkimi belci, ki so jim izvirni afroameriški ustvarjalci sploh zaupali. To je bila skrivnostna koda, pravijo ji 'Abstract Truth' – način ustvarjanja in celo stil življenja. Danes, ko veljajo za čuvaje številnih jazzovskih zapuščin se je trio Lee Konitz, Charlie Haden in Paul Motian, ki prej nikoli niso igrali skupaj, združil okoli Brada Mehldaua, tri desetletja mlajšega pianističnega modernista. Kvartet po zgodnji Motianovi smrti svoje poti zagotovo ne bo nadaljeval, zato so pričujoči koncertni posnetki iz Birdlanda njegov labodji spev.

Skladbam na plošči, ki jih kvartet preigra zlahka prisluhnemo kar na vsakem jazzovskem sessionu, torej: „Lover Man“, čigar razburjeno patetično soul-izpeljavo najdemo pri Charlieju Parkerju; pa skladbi „Solar“ Milesa Davisa, na kateri se mladi muzičisti učijo, kako v prvih dveh taktih preiti 'changes' iz C-dura v c-mol; potem „I Fall in Love Too Easily“, ki jo v vokalno-trobentaški verziji povezujemo s Chetom Bakerjem, „Jamesom Deanom jazza“, ali prethodnikom kulta večnega mladeniča, ki ga neizogibno najdemo pri sodobnih pop-, soul- in rock-glasbenikih. Na njej sta tudi baladi „You've Stepped From A Dream“; in „Oleo“, Sonnyja Rollinsa, ki sta slovita 'rhythm changes' komada v hitrejšemu tempu. Razen „Oleo“ in „Solar“ so vsi komadi balade, vključujoč tudi „Lullaby of Birdland“, ki smo jo zaradi odvečne minutaže izpustili.

Navdušenost, s kakršno se muzičisti vključijo v materijo „Lover Man“, včasih najdemo pri kakem mlajšem punkovskom bendu ali pri temperamentnem športniku. Ob tem se celo predsodek do free-jazzovskih ustvarjalcev, ki da ne bi dobro razumeli tradicije se zdi v tem primeru odvečen. Prvi glas skupine, Konitzov alt-saksofon izpelje reč z nazalnostjo, kot da mu ton navdihuje električna žirafa. Z gostim fraziranjem vstopa v improvizacije, preden se je tema sploh začela, in celo teme odšpila v improvizacijskem slogu. Čeprav je vloga ritem-sekcije neizstopajoča, nas Haden vsake toliko počasti s kakim docela konvencionalnim solom, Motian pa se navdušeno poda skupinskemu povezovanju skladb in improvizacij, razen v komadu „Solar“ ki poteka poliritmično, ob tem, da pianist Mehldau hkrati reže ritme, ali pa igra v podvojenem tempu. V tem primeru, Motian in Haden igrajo straight-ahead po ornettovski ritemski koncepciji, in šele nato vsak izvede svoj solo.

Tako kot teme so tudi solistični izbruhi ustvarjeni na najbolj spontan način, tako da se pri „I Fall in Love Too Easily“ večkrat referirajo na temo balade „Round Midnight“. Harmonije prav gotovo ne berejo iz kakršnega Real Booka, ter sendvič-strukturo oplemenijo z organsko polifono improvizacijo, ki končne teme niti ne omenjajo.

V „You Stepped Out of a Dream“ so reči malo bolj konvencionalne, ker se Konitzova neoatavistična stilizacija umiri, tako kot se Mehldauova baročna srčnost prelije v melodičnost. Ostaja torej le brenkajoči Hadenov solo isti brez kakršnega zunanjega vpliva razen odmevov tišine. V zaključnem komadu „Oleo“ ob svinganju celotnega kvarteta, ki se glede na hitrost originala bistveno upočasni, lahko začutimo, kako iste fraze pri manjši hitrosti zazvenijo kot kakršna monkovska stilizacija jazzovske lektire. Ampak Mehldau ne bi bil Mehldau, če ne bi nastopil z svojim angažmajem celotne pianistične klaviature in reharmonizacijami komada, na kar se ujame tudi Motianov kristalno čisti swing, ter Hadenov basovski solo, na katerem se igrajo le harmonijske note. V skladu s pričakovanji gre pri 'Live At Birdland' za ploščo z veliko komentarjev in postmodernističnim, avtoreferencijalnim igranjem, ki ponuja veliko več od zgolj vsote svojih udeležencev, lahko bi rekli tudi „zicerjev“ slovite nemške diskografske hiše ECM.