Leaf, 2014

 

Dandanes ni prav pogost pojav, da se glasbena skupina poimenuje po izdaji albuma nekega glasbenika in nato z njim uspe odigrati več koncertnih nastopov. A to je priložnostna lastnost londonske zasedbe Melt Yourself Down, ki so se poimenovali po malonakladnem albumu Jamesa Chancea, ki ga je ta izdal leta 1986 na Japonskem pri založbi Selfish Records. Chance se je v sredini marca letos pridružil Melt Yourself Down na odru v New Yorku, nato pa so v sredini julija družno napovedali koncert za 11. novembra letos, ki se bo odvil v Londonu v Village Undergroundu.

 

Sam koncert nosi svojo težo iz vidika, da bo s tem novembrskim dogodkom minilo eno leto od zadnjega nastopa v Londonu, ki so ga Melt Yourself Down tudi posneli in ga izdali spomladi letos na Record Store Day, 19. aprila. Še sama izbira prostora pride na dan kot povezana s skupino, saj že ime The New Empowering Church govori samo zase. Na isti dan so takrat kot večeru primerna predskupina nastopali The Flamingods, ki se podobno navdajajo na energijah evforičnega afriškega drone funka, kasneje pa še DJ set bobnarja Melt Yourself Down, Toma Skinnerja. Poleg njega v tej superskupini nastopajo še združitelj skupine Pete Wareham na saksofonu ter Ruth Goller na basu, oba člana zasedbe Acoustic Ladyland, Kushal Gaya na vokalih, Satin Singh na tolkalih ter drugi saksofonist Shabaka Hutchings, ki skupaj s Skinnerjem delujeta še v skupini Sons of Kemet. Poanta je, da prek njihovih raznovrstnih ozadij vseeno delujejo skupinsko usklajeno in ravno v novembru 2013, ko so bili ravno na vrhuncu svoje kondicije ter zaključevali svojo daljšo turnejo, so jo tako ob pravem trenutku ovekovečili s posnetim koncertom.

 

V tem albumu skušajo prikazati nekaj aspektov njihove koncertne izkušnje. Precej očiten je variiran tempo pesmi, ki so sicer vse iz studijskega albuma, le v drugem vrstnem redu. Tempo pripomore k večji intenziteti komadov, saj recimo temu počasnejše komade, kot je na primer Camel, razvlečejo, medtem ko energične, eksplozivne komade odigrajo pospešene in tako še bolj poudarijo trans psihedeličnega afriško navdahnjenega jazz-funka. Tudi sam manj efektiran, a bolj izpostavljen vokal daje pevcu Kushalu Gayi večji domet igranja z vokalom samim, s katerim si tako po svoje več upa kot na studijskih posnetkih. Razposajenost albuma sicer ostaja in je po svoje še okrepljena ob zvokih publike, ki tekom albuma vztrajno spodbuja nastopajoče.

O Melt Yourself Down smo sicer lahko marsikaj slišali že od lanskoletne Druge godbe, saj se je šesterica takrat oglasila tudi v Channel Zero. Opisane kot »totalno ludnico«, v živo venomer skušajo pokazati skupinsko medkulturno dinamičnost, ki je, za razliko od albuma, pred poslušalci izpostavljena na drugačen način. Ne samo da se bolj poudarja plemenski aspekt glasbe, češ ples in meditiranje okoli ognja, tudi povezovanje teh raznožanrskih pesmi poziva poslušalca v bolj poglobljeno izkušnjo. Kot da bi bil njihov studijski album kvalitetna in dodelana predjed za potrebno doživetje

njihovega koncertnega nastopa.

 

Kar se je začelo kot projekt kreacije »nubijsko inspirirane party-punk glasbe«, se je do danes spremenilo že v ustaljeno glasbeno sodelovanje. Melt Yourself Down tako nadaljujejo svoje lastno in svetovno raziskovanje in ga podajajo naprej ljudem.