Earache, 2015

Ameriški death metalci Morbid Angel, ki trenutno pripravljajo material za nov album, ki naj bi izšel naslednje leto prek založbe UDR Records, so v 80-ih letih prejšnjega stoletja začeli osvajati svet, še posebej, ko se je bendu kot basist/vokalist pridružil David Vincent in ko je zasedba podpisala dolgoročno pogodbo z založbo Earache Records, ki je v tistih časih postala vodilna za promocijo predvsem death metala in grindcora. Morbid Angel so tako prišli v široko družino, kjer so že bivali Napalm Death, Carcass in Bolt Thrower. 

Leta 1989 so Morbid Angel izdali uradni prvenec Altars Of Madness, ki so ga v sklopu t. i. Grindcrusher turneje predstavljati tudi v Angliji. Leta 1989, natančneje 14. novembra, je bil v mestu Nottingham v klubu Rock City headlinerski koncert zasedbe, ki je bil posnet kot video bootleg. Del tega video posnetka so Morbid Angel uporabili za spot za otvoritveni komad prvenca Altars Of Madness, Immortal Rites, nato pa je posnetek po uradnih kanalih postal nedostopen. 

Šele leta 2006 je založba Earache, s katero Morbid Angel takrat več niso sodelovali, ponovno izdala prvenec in kot bonus DVD priložila videoposnetek iz Nottinghama. A prav kot samostojni live album ni bil izdan do lani, ko ga je založba aprila meseca izdala ekskluzivno kot LP v sklopu Record Store Day. Temu LP-ju je dala ime Juvenilia, izraz pa sodeč po Wikipedii predstavlja artistično delo, ki  je nastalo v mlajšem obdobju nekega avtorja. To v pomenskem smislu popolnoma drži za Morbid Angel, saj gre za v vseh pogledih mlado delo – tako časovno kot zrelostno – in s tem predstavlja skorajda popolno nasprotje prvem uradnem koncertu, ki so ga Morbid Angel v sodelovanju z Earache Records izdali leta 1996 in ga poimenovali Entangled In Chaos. Tisti posnetek je zvočno odličen, bend je v top formi, sliši se, da gre za izkušeno death metal mašino, hkrati pa ponuja material s štirih albumov. Juvenilia je precej drugačna zgodba.

Najprej naj vas takoj opozorimo, da je studijska magija naredila, kar je lahko, a posnetek je še vedno precej surov. Če niste seznanjeni z originalnim studijskim materialom albuma Altars Of Madness, katerega v sklopu tega nottinghamskega koncerta Morbid Angel odigrajo v celoti in to v vrstnem redu, kot je na originalnem albumu, boste verjetno malce težje razločili vse finese in se nasploh zmrdovali nad surovostjo zvoka, ki precej utiša drugače odlično odigran bas boben takrat najbolj ekstremnega bobnarja Peta Sandovala in izpostavlja predvsem snare boben ter činele (ja, tudi prehodni bobni se zgubijo v miksu). Nato so tukaj kitare, ki ju drgneta Trey Azagtoth in Richard Brunelle - najprej so tihe, nato dosežejo zadovoljivo glasnost, a vseeno režejo v ušesa. Podobno je s solažami. Medtem je bas Davida Vincenta precej v ozadju. Za razliko od na mestih prehlajenega kričečega vokala. A prav to vse skupaj dá live posnetku iz leta 1989 precejšen čar.

Kdor pozna Morbid Angel, ve, da gre za izredne natančneže, perfekcioniste in nasploh zanimive karakterje, ki so podpisani pod verjetno najbolj znane extreme metal plošče vseh časov, torej Altars Of Madness, Blessed Are The Sick, Covenant ter Domination, ki veljajo za njihove največje stvaritve. Način, kako Vincent, Brunelle, Azagtoth in Sandoval v obdobju do leta 1996 predstavljajo Morbid Angel, kaže, da gre za skupino ljudi, ki ve, kaj ustvarja, zakaj ustvarja, pri tem ne dela kompromisov in se stvari loteva 110% ali pa sploh ne. Zato lahko sklepamo, da je Juvenilia kot live album bolj ideja založbe Earache, ki se je nekdanjim bendom zamerila prav s takimi prodajnimi strategijami in da se Morbid Angel pod tako surovo izdajo ne bi zlahka podpisali. Ker je album, kot že povedano, surov, z zvočno sliko, ki bendu na trenutke dela več škode kot koristi in ki kaže navidezne perfekcioniste kot ljudi, ki počnejo napake. To se pokaže predvsem pri pesmi Maze Of Torment, kjer Azagtotha odnese v soliranje v pomembnem prehodu pesmi in se vse na prvi posluh kar poruši. Nazaj ga skuša spraviti nervozni Sandoval. Še bolj se primitivnost posnetka kaže v šlampasto odigranih hitrih kitarskih pasažah, izrazito je tudi pri Vincentovem kratkem solo bas delu v komadu Suffocation, najbolj pa Vincent zveni surovo, kadar poje. Vokal je na trenutke nejasen, izredno prehlajen, na trenutke se zdi, da možakarju glasilke celo počijo, a za razliko od uradnega live albuma Entangled in Chaos, kjer vmesnih govorov sploh ni, je vsaj super slišati, kako možakar nepretenciozno povezuje komade med seboj s kratkimi govori, v katerih predvsem pojasnjuje bistva pesmi. 

A kot smo že povedali, live album Juvenilia ima čar. Ne zaradi tega, ker kaže drugače izredno čislan in pravzaprav idealiziran ter po božansko čaščen bend kot kolektiv, ki dela napake in ima tudi kakšno slabo noč ter se na trenutke ne zna spopadati s piskanjem mikrofonov, temveč zaradi tega, ker pokaže izredno prvinsko energijo benda, ki je šele začel osvajati svet.