Samozaložba, 2016

V tokratnem RŠ koncertu predstavljamo prejšnji mesec izdan posnetek koncerta hrvaškega noise art-core kolektiva Moskau, ki smo ga letos v Ljubljani poslušali že dvakrat. Prvič so se nam predstavili maja v Gala Hali, ko so promovirali svoj februarja izdani album Gospel Machine. Takrat so se na dan koncerta ustavili tudi na Radiu Študent, kjer so v sklopu intervjuja odigrali tudi nekaj pesmi v akustični izvedbi. Drugič smo jih slišali konec septembra, kot zadnje v sklopu koncertov, ki so potekali v atriju Lepe žoge. Takrat so z nekaterimi komadi že nakazali smer novega albuma Violence & Sorrow, ki bo izšel v prvih mesecih prihodnjega leta. Koncert v Vintage Industrial Baru v Zagrebu, ki ga poslušamo danes, se je zgodil 20. oktobra in je bil prvi koncert po omenjeni  ljubljanski »generalki« v septembru. Odsotno članico kolektiva Teno Rak je na kitari, tolkalih, klavirju in vokalu nadomestila še ena zelo aktualna hrvaška glasbenica Sara Renar.

Koncert so Moskau odprli z Ain't No Grave, ki v koncertni različici prestopi v težjo kategorijo, kjer bi renčanje in kričanje Ivana Laića lahko primerjali z Banom [bejnom] iz filma Batman & Robin. Nadaljujejo s starejšim, tudi občutno preoblikovanim komadom z EP-ja Red, King In a Rag. Vokal tu prevzame Ivan Grobenski, medtem ko Laić udriha atonalne akorde po klaviaturah. Nato se vrnejo h Gospel Machine in izvedejo skladbo John The Revelator, ki je v živi izvedbi kakor mnogi drugi komadi bolj agresiven kot na albumu. Vokala Laića in Grobenskega sta precej surova in teatralna, iz česar lahko sklepamo, da smo ob pomanjkanju vizualne komponente zagotovo prikrajšani za dobršen del izkušnje koncerta. 

Naslednji komad, My Funny Valentine, ki ga bržčas pričakujemo na novem albumu, a ga v Ljubljani nismo slišali, nadaljuje v klasičnem Moskau slogu, ko Laić in Grobenski pojeta eden mimo drugega, spremljevalni vokali pa dodajo ekstra dimenzijo. Zanimivo bo slišati verzijo z albuma, ko bo ves ta kaos bolj urejen, saj je ob poslušanju posnetka nemogoče podoživeti občutek, ki ga v obiskovalcu koncerta vzbudi ta nered. No, Moskau se nato vrnejo tudi k svojemu prvemu albumu Dirty Ground z osemminutno verzijokomada Courthouse in nato še Seasons in the Sun, med njima pa se z Jesus Gonna Be Here še poklonijo Tomu Waitsu. Na Seasons se Laić in Grobenski ob minimalni kitarski spremljavi, ki se nadaljuje skozi več kot polovico komada, vokalno ne ujameta najbolje, a ko se pesem v zadnji tretjini razživi in v zvočno sliko vstopijo vsi instrumenti, se vtis popravi. S takim aranžmajem so Moskau dobro popestrili sicer odlično studijsko verzijo, ki bi v živo lahko izpadla enolično. V najbolj agresivnem delu je po zvoku sodeč mogoče slišati tudi kovinske grablje. Za Moskau je namreč že značilna uporaba raznoraznih predmetov za glasbila. 

Sledi venček treh novih pesmi. Prvi dve – My Body, My Way in Betty Murdered – se bosta znašli v žalostnem delu novega albuma naslovljenem Sorrow, tretja, Violence pa v istoimenskem nasilnem delu. Kot kaže, bo novi album, oziroma vsaj del Sorrow, temeljil na klavirju. V Betty Murdered, umirjeni klavirski baladi z atonalnimi ambientalnimi vložki kitare, se zvočnost približa solo projektu Grobenskega Bubblegum. Kot pove že ime, Violence ne prinaša podobne glasbe kot Sorrow. Skozi ves komad namreč kot instrument uporabljajo krožno žago. V živo v Ljubljani je to delovalo konkretno nasilno, saj se je rezilo krožne žage vrtelo le nekaj centimetrov od obraza Ivana Laića, medtem ko je ta pel v mikrofon. Če gre soditi po naslovni skladbi, bo zvok Violence še najbolj podoben EP-ju Moskau iz leta 2010. Live at Vintage Industrial Bar se konča s starejšima komadoma Daughters in Forest Party v skupni dolžini skoraj 25 minut. Pri Daughters gre za biblijsko zgodbo o Lotu in njegovih hčerah, ki sta ga napili, da sta mu lahko rodili otroka. Sredi pesmi Laić doživeto na pamet zrecitira pasažo, na kateri je bazirana. Forest Party kot standardna zaključna pesem koncert privede h koncu.

V opisu Moskau beseda performans ne stoji zaman. Live at Vintage Industrial Bar bend morda predstavi po zvočni plati, a njihov koncert je bistveno bolj celostna izkušnja. S posnetkov ni moč v pravi meri zaznati teatralnosti Ivana Laića, uporabe nenavadnih predmetov za instrumente, morebitne interakcije s publiko in splošne energije nastopa. Morda pa se boste, zdaj ko veste, da se je cirkularka vrtela grozljivo blizu obraza vokalista, med poslušanjem komada Violence počutili vsaj malo bolj nelagodno.