Reprise/distribucija NIKA, 2008

Večplastno ustvarjanje Neila Younga bomo, za nocojšnje potrebe, postavili v naslednji nekoliko poenostavljen bipolarni kon-tekst: na eni strani je on sam, kot nekakšen folk pevec z akus-tično kitaro, na drugi strani on z glasno in udarno elektrifi-cirano rock zasedbo Crazy Horse. Vmes je vse živo, od – če gre-mo po vrsti, skupine Esquires, Mynah Birds, Buffalo Sprigfield, skupina Rockets, ki se je nato preimenovala v Crazy Horse, pa Crosby, Stills, Nash & Young, Stray Gators, do sodelovanja s Sonic Youth, Pearl Jam in podobnimi. Ta kontekst lahko dodatno označimo z opredelitvijo nekaterih izraznih oblik, ki jih je Neil Young uporabil v minulega skoraj pol stoletja: rockabilly z odmevi countryja, folk, blues, country rock, rock, tja do elektronske glasbe, vključno s poklonom punku in še kakim izra-znim oblikam. Ne preseneča, da so se slogovno zelo raznovrstni ustvarjalci in zasedbe odzivali na njegovo delo in izvajali njegove pesmi.



Novembra 2006 je Neil Young začel objavljati posamezne plošče iz niza izdaj pod skupnim naslovom Performance Series ali Niz posnetkov z nastopov. Zanimivo, da bi bila zadeva bolj nejasna in še bolj nepregledna, saj ni začel kronološko, recimo s prvi-mi posnetki iz 1963. leta in naprej, temveč je bila prva izdaja Live at the Fillmore East s koncertnimi posnetki iz omenjene znane koncertne dvorane z izborom iz leta 1970 z zasedbo Crazy Horse. Da bi bila zmeda popolna, je imela plošča oznako Arhives Performance Series številka dve. Še vedno čakamo na številko ena v omenjenem nizu, ki bi naj vsebovala posnetke iz 1969. leta, v piratski obliki znane kot Riverboat bootleg. Le ugibamo lahko, če omenjena plošča še ni izšla zgolj iz tehničnih razlo-gov. Marca 2007 je sledila tretja v nizu, Live at Massey Hall 1971, na kateri je Neil Young na akustičnem nastopu izvajal tudi pesmi, ki so se kasneje pojavile na studijski plošči Har-vest. S tem smo se zelo približali nocojšnji izdaji. Preden je izšla, je Neil Young oktobra 2007 objavil še album Chrome Dre-ams II, ki je vseboval nekatere posnetke iz 1977. leta, s ploš-če, ki bi naj takrat izšla pod imenom Chrome Dreams, pa si je Neil Young nato premislil. Za povrh sta v obtoku še dve različ-ni piratski plošči s tem naslovom, namreč Chrome Dreams. Po dokumentarcu z naslovom Neil Young – Don't Be Denied, ki ga je oktobra lani predstavila televizija BBC, se je pojavil še napo-vednik za dolgo napovedovano in vedno znova prestavljeno epo-halno zbirko iz omenjenega okvira Archives ali Arhiv. Prva v nizu bi naj bila zbirka desetih CDjev z DVDjem z redkimi video posnetki in s knjigo s kakimi 236 stranmi, ki bi naj vsebovala 128 posnetkov, od tega 43 prej neobjavljenih različic in 13 še nikoli slišanih pesmi Neila Younga iz obdobja od 1963. do 1972. leta. Zadnje napovedi pravijo, da bi naj bila na razpolago 24. februarja letos.



Zato pa je decembra 2008 že izšla za enkrat zadnja v nizu, ime-novanem Performance Series: pričujoča plošča z naslovom Sugar Mountain – Live at Canterbury House 1968. leta. Album torej vsebuje za enkrat najstarejše koncertne posnetke iz omenjenega okvira. Ime je plošča dobila po klasični pesmi Neila Younga, ki jo poznamo tudi v izvedbi trboveljske skupine Hiša, Sugar Moun-tain. Posnetki so z nastopa Neila Younga samega z akustično kitaro, 9. in 10. novembra 1968. leta v klubu Canterbury House v mestu Ann Arbor, ZDA. Da so takrat mnogi mislili, kako je Neil Young še razmeroma neznan širšemu občinstvu, priča tudi presenečen odziv napovedovalca v klubu, ki je navdušeno pove-dal, da niso pričakovali toliko obiskovalcev. Tega in še cele vrste komentarjev, ki jih je Neil Young povedal med posameznimi pesmimi, nocoj ne boste slišali, saj smo skoraj vse govorne dele – zaradi pomanjkanja časa - izrezali iz sicer sedemdeset minut dolgega posnetka. Slišali boste le 55-minutni derivat glasbenih posnetkov Neila Younga.



Neil Young je malo prej zapustil zasedbo Buffalo Springfield, s katero je v dveh letih objavil tri plošče, Buffalo Springfield, Buffalo Springfield Again in Last Time Around, ki so vsaka zgo-dba zase. Skupina se je gibala med folk rockom, rock and rollom in psihedelijo. Zdaj jo omenjamo predvsem zato, ker je Neil Young v njenem okviru, torej na ploščah zasedbe Buffalo Springfield, predstavil nekaj svojih klasičnih zgodnjih pesmi: Mr. Soul, Expecting To Fly, Broken Arrow in I Am a Child. Prve tri od naštetih, ob tem pa še druge njegove pesmi iz časa zasedbe Buffalo Springfield, On The Way Home, Out of My Mind in Nowadays Clancy Can't Even Sing, je izvajal tudi na omenjenih dveh nastopih v klubu Canterbury House novembra 1968. leta. Medtem je pripravljal svoj prvi samostojni album, enostavno imenovan Neil Young, na katerem so se pojavile tudi pesmi The Loner, If I Could Have Her Tonight, I've Been Waiting for You, The Old Laughing Lady in zaključna The Last Trip to Tulsa, ki jih je vse izvajal tudi že na obravnavanem nastopu v klubu Canterbury House. Zgodbe med posameznimi izvedbami pesmi, ki takrat, v času nastopa, še niso bile na razpolago na studijski plošči, nas lahko spomnijo na prej omenjeno zbirko Live at Massey Hall 1971, ki deluje kot njena tri leta starejša presli-kava. Posebej zanimiv je drobec bodoče pesmi Winterlong, ki jo je takrat, na nastopu v klubu Canterbury House, kot bomo sliša-li, napovedal kot novo melodijo, ki se mu je porodila ravnokar ali pred kratkim. Napev, ki ga je dokončal kasneje in izvajal na koncertih z zasedbo Crazy Horse, uradno pa se pojavi šele na zbirki Decade. Tokrat, na omenjenem nastopu novembra 1968. leta, je Neil Young nadaljeval z izvedbo pesmi Out of My Mind. Malo pred tem je odigral še pesem Birds, ki se je v studijski različici pojavila šele na njegovi tretji samostojni plošči After the Gold Rush, ki pa je res izšla vsega leto in pol ali slabi dve leti kasneje. Neil Young je namreč prve tri samostoj-ne plošče, Neil Young, Everybody Knows This Is Nowhere in After the Gold Rush, objavil v času od januarja 1969 do avgusta 1970. Mimogrede, z albuma Everybody Knows This Is Nowhere ni na pri-čujoči plošči Live at Canterbury House 1968 nobene pesmi. Tudi pesem Sugar Mountain, ki je dala naslov pričujoči plošči, se je prvič uradno pojavila na prej omenjeni zbirki Decade.



Tako bi lahko faktografske podatke naštevali v neskončnost, vendar moramo počasi zaključiti. Koncertno ploščo Sugar Mounta-in – Live at Canterbury House 1968, ki jo spremlja tudi DVD z napovednikom omenjene prve izdaje v nizu monumentalne zbirke Arhives, lahko tako jemljemo kot neke vrste povezovalni člen med Buffalo Springfield in samostojnim delom Neila Younga. Vse-kakor doslej – vsaj uradno – manjkajoči člen v njegovem ustvar-janju. Tudi nekakšno zatišje pred viharjem v več smislih: takrat, 1968. leta, začetek njegove samostojne poti, sedaj, štiri desetletja kasneje, pa napoved omenjene epohalne zbirke Archives. Vse pa se je začelo s piscem pesmi s krhkim glasom, v katerega niti sam ni bil preveč prepričan, in z akustično kita-ro. Res, da se ni začelo tistega novembra 1968, temveč veliko prej, formalno vsaj pet let prej. A 9. in 10. novembra 1968. leta v klubu Canterbury House je bil Neil Young spet, kot tudi še tolikokrat kasneje, sam na odru z akustično kitaro. Vendar je bil kasneje že veliko, veliko večji. Tistega novembra 1968. leta je zgolj še enkrat pokazal, ti posnetki pa štirideset let kasneje to le še potrjujejo, da pesem ostaja ista. Potreben je le nadarjen pisec pesmi, človeški glas in glasbilo. Pa seveda dovzetno občinstvo, ki takega ustvarjalca z navdušenjem sprejme in pozdravi.