Blue Goose Music, 1979

Preobrat v življenjski zgodbi o Sixtoju Diazu Rodriguezu je naravnost neverjeten. Rojen v Detroitu leta 1942 je Rodriguez, Američan z mehiškimi koreninami, svojo prvo uradno pesem posnel 1967, nato pa je do leta 1971 izdal dva studijska albuma Cold Fact in Coming From Reality, pri katerih je imel vrhunske sodelavce, ki so vsi do zadnjega verjeli v njegov slog in v sijajne pesmi, ki jih je napisal. Zgodilo pa se ni nič, zato se je Sixto okoli leta 1974 tako rekoč nehal aktivno ukvarjati z glasbo in je za življenje služil kot fizični delavec. Do konca prvega desetletja leta 2000 je bil v svoji četrti v Detroitu enako anonimen kot v preostalem delu zahodnega sveta. Ko je David Holmes leta 2005 na eni izmed svojih kompilacij uporabil njegovo klasiko Sugarman, je celo Google znal zelo malo povedati o tem, kdo je bil Rodriguez in zakaj ne igra več. Bila pa sta dva kraja na svetu, kjer je bil Rodriguez poznan, priljubljen in cenjen glasbenik. Avstralija ga je ohranjala pri določeni glasbeni aktivnosti, medtem ko mu je Južna Afrika, kjer je bil glasbenik junak, primerljiv z Bobom Dylanom, Jimijem in drugimi ikonami šestdesetih, odprla vrata v novo, drugačno življenje. Ko je švedski režiser Malik Bendjelloul povedal zgodbo o fascinaciji Južnoafričanov z Rodriguezovo godbo v dokumentarcu Searching for Sugarman, se je Rodriguezu življenje obrnilo na glavo. Film je letos pobral Oskarja za najboljši dokumentarec.

Rodriguezu se je glasbena kariera povsem odprla pri sedemdesetih. Iskan je na vseh kontinentih, na vseh kontinentih ga čaka tudi pripravna spremljevalna zasedba, honorarji pa so zvezdniški. Življenje mu je končno postalo finančno sladko. Od anonimneža do zvezdnika pri sedemdesetih, zaradi glasbe, ki jo je posnel pred štiridesetimi leti! Pesmi, ki jih je napisal in posnel, so si sicer od nekdaj zaslužile, da pridejo do ljudi. To je trubadurski psihedelični folk soul z veliko srca, iskrivosti in duše. 

Rodriguezovo srečanje z južnoafriškim občinstvom je sicer emocionalno bolj intenzivno od koncertov, ki jih je izvedel pred avstralskim občinstvom, ampak slednji je bolje odigran, in zato smo ga izbrali za nocojšnjo predstavitev Rodriguezove glasbe. Poslušali bomo pesmi Can't Get Away, Street Boy, Like Janis, I Think Of You, I'll Slip Away, A Most Disgusting Song, Forget It, Inner City Blues, Halfway Up The Stairs in To Whom It May Concern. Glede na to, da na avstralskem koncertnem albumu ni predstavljena Rodriguezova najbolj poznana pesem Sugarman, jo bomo nocoj dodali kot posebni bonus, in sicer v izvedbi z južnoafriškega koncertnega albuma, ki je nastal enajst let potem.

Poezija Rodriguezove godbe, ki je iz preteklosti prišla v sedanjost kot časovni izstrelek, je čudovit in idealen kontrapunkt izpraznjenosti in površnosti enega dela današnje družbe, popularnost, ki jo danes doživlja, pa dokazuje, da je glasba lahko brezčasna.