Water, 2006

V tokratnem RŠ koncertu poslušamo posnetek iz kluba Matrix v San Franciscu, kjer je davnega leta 1969 nastopil Sandy Bull, glasbenik, ki je že v začetku šestdesetih let veljal za enega bolj originalnih izvajalcev širše folk glasbe. Kot multiinštrumentalist je spajal ameriško folk glasbo s klasiko, indijsko rago, brazilskimi tropskimi ritmi, gospelom, rock'n'rollom in še marsičem drugim. Govorimo o človeku, ki je že na svojem debiju leta 1963 Orffovo Carmino Burano priredil za bendžo; srednjeveško - templarsko Non Nobis Domine interpretiral kot instrumentalno, harmonizirano melodijo spet z bendžem in kitaro; ter spreminjal formo country blues klasiki Little Maggie. Ob Robbiju Bashu in Johnu Faheyju je veljal za pionirja sodobnega, avantgardnega folka, s svojo široko paleto muzik pa tudi za inovatorja kitarskega igranja svetovnih glasb.

Njegov prvi inštrument so bili bobni, s katerimi je vedno znova iskal nove ritmike najrazličnejših muzik sveta. Za jazz in klasiko ga je navdušila že mama, ki je bila šolana harfistka, country in blues je spoznal z Leadom Bellyjem in Woodyjem Guthrijem, alžirsko glasbo pa med igranjem na ulici v Parizu. Ko se je iz Bostona, kjer je študiral glasbo,  preselil v San Francisco, mu je nov svet odprl njegov sostanovalec, nubijski mojster arabske lutnje Hamza El Din. Arabsko lutnjo ali Oud je Sandy uporabil že na prvencu Fantasias for Guitar and Banjo, na katerem je k sodelovanju povabil tudi jazz bobnarja Billyja Higginsa, ki je med drugim igral z Ornettom Colemanom. Oud pa seveda ni edino glasbilo, za katerega se je Sandy navdušil. Na svojih albumih je poleg akustične in električne kitare ter arabske lutnje igral tudi bendžo, klavir, sarod in pedal steel kitaro. Občasno je tudi vse skupaj prej posnel za podlago na koncertih ali pa enostavno z raznimi efekti in ločenimi signali iz glasbil programiral in improviziral. Večino od omenjenega je moč slišati tudi na koncertu iz San Francisca, ki ga predstavljamo v tokratnem RŠ koncertu.

Posnetek koncerta Still Valentine's Day je sestavljen iz komadov, ki so bili zaigrani v sklopu dveh večerov v klubu Matrix v San Franciscu leta 1969. Kmalu po tem nastopu je izšel Sandyjev tretji album E Pluribus Unum, na katerem sta bili izdani obe skladbi odigrani na pričujočem koncertu.

Still Valentine's Day 1969 je bil izdan šele leta 2006 za založbo Water. Sestavlja ga osem komadov, če ne štejemo predstavitve; gre pa za improvizirane dele in material, ki ga je Sandy posnel na prvih treh albumih. Edina skladba, ki nikoli ni bila posneta v studiu, je Bachova interpretacija kompozicije Bourree za kitaro. Sledi bluzovska No Deposit, No Return Blues, ki ob močnem tremolo efektu skozi vse šume, odmeve in dinamično vibriranje vedno znova zakriva in odkriva klasično bluz formacijo. Na albumu je tudi brazilska klasika bossa nove Manha De Carnaval, na kateri Sandy ob prej posnetem basu, kitari in zvoncu akustično tava in blodi po glavni melodiji in jo kot običajno preoblikuje skozi za brazilsko pesem nenavadne vzorce. Od štirih improviziranih komadov sta dva z arabsko lutnjo in dva z efekti obdelano električno kitaro. Da pa lahko na tem posnetku Sandyja in njegovo glasbeno širino vsaj približno spoznamo, je tu še ena priredba, in sicer Memphis Tennessee Chucka Berryja, ki je še najbolj kaotično odigrana, vendar na Sandyju lasten, dober način.

Sandy Bull je žal eden tistih pozabljenih velikih glasbenih inovatorjev. Bil je avtor in izvajalec, ki je približal bossa novo kantrijašem, klasiko hipijem in tihožitno združeval vzhodno glasbo z zahodno. Still Valentine's Day je surov, rahlo kaotičen, unikaten in svojeglav posnetek.