Polygram, 1987

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, en lep dober večer v nocojšnji oddaji RŠ koncert. Tokrat nam bo družbo delal prvi uradni koncertni album Serge Gainsbourga, Francoza, ki se je v zgodovino pop kulture 20. stoletja zapisal kot pevec, filmski skladatelj, pianist, poet, slikar, scenarist, pisatelj, igralec in pa filmski režiser. Gainsbourg upravičeno velja za enega najpomembnejših protagonistov francoske glasbene scene preteklega stoletja, saj je v svoji tridesetletni karieri nanizal 17 studijskih albumov, pisal je single in pripravljal celotne albume za pop ikone kot so France Gall, Jane Birkin in Brigitte Bardot, sestavil filmsko glasbo za 7 celovečercev, obenem pa še sam petkrat sedel na stolček filmskega režiserja. Ta eklektični ter v francoski družbi mnogokrat škandalozni in namerno provokativni lik se je s svojim nepredvidljivim pristopom k muziciranju – navdih je črpal iz jazza, »world« glasb in progresivnega rocka, pa tudi šansona, francoskega ye-yeja, elektronskih muzik in reggaeja, po svoji smrti upravičeno zavihtel med težko kategorizirajoče umetnike, ki so na tak ali drugačen način oblikovali okus francoske in širše svetovne publike.

Izmed ekstenzivne bere smo na Radiu Študent izbrali njegovo prvo koncertno izdajo, Enregistrement public au Theatre Le Palace, posneto decembra 1979 v kozmopolitanskem prizorišču Le Palace, ki mu je leto prej dušo ponovno vdahnil Fabrice Emaer in je s svojimi ekstravagantnimi tematskimi zabavami kmalu postal epicenter pariških intelektualcev, igralcev, oblikovalcev in drugih željnih zabave, ne meneč se za njihov socialni status, spolno usmerjenost ali barvo kože. Gainsbourgov decembrski nastop je sledil izdaji njegovega prvega izjemno uspešnega albuma, saj je do tedaj bolj kot ne veljal za nekakšnega kultnega strica iz ozadja, ki piše pesmi za zvezdnice.

Z več kot milijon prodanimi kopijami samo v letu 1979 je Gainsbourgov rdeče-rumeno-zeleno obarvani studijski album Aux armes et cætera, ki je bil posnet spomladi istega leta v jamajški prestolnici, avtorja postavil na piedistal francoske pop glasbe. Album je nastal v sodelovanju s smetano takratne reggae scene, med katero so sodile tudi the I Three, Marleyjeva bekvokalna skupina pod vodstvom njegove takratne soproge (in od leta 1981 vdove) Rite, in je bil nekako krstni nastop tega karibskega žanra na francoskem ozemlju.



Jamajška snemalna ekipa, katere člani so med drugi bili tudi duet Sly and Robbie  na bobnih in basu ter kitarista Mickey Chung in Radcliffe Bryan, je Gainsbourga spremljala tudi na pariškem koncertu in tako je jamajško nacionalno glasbo prevedla v nov kontekst luksuzne pariške koncertne dvorane. Sam nastop je v originalu obsegal osemnajst skladb, zato je bila prva izdaja izdana v obliki dvojnega LP-ja leta 1980 pri založbi Philips, mi pa bomo zavoljo časovne omejenosti tokrat prisluhnili drugi izdaji iz leta 1987. Na njej se nahaja deset odigranih skladb, začenši z uvodno Vieille Canaille, francosko adaptacijo leta 1920 izdane pesmi Sama Thearda iz leta 1920. Sledijo priredbe treh njegovih skladb iz let 1967 in 1968, Bonnie and Clyde in Harley Davidson, ki ju je v originalu izvajal z ljubimko Brigitte Bardot, ter pesem Docteur Jekyll Et Monsieur Hyde. Sicer pa prevladujejo skladbe iz tistega leta izdanega albuma, med katerimi gre izpostaviti pesem Aux armes et cætera, reggae rekontekstualizacijo francoske nacionalne himne Marseljeze, ki je po prvem televizijskem nastopu aprila 1979 dvignila nemalo prahu in Gainsbourgu prislužila grožnje s smrtjo, obenem pa postala instantna uspešnica.

Prisluhnimo torej pariškemu koncertu, ki bi ga danes lahko označili kot nekakšen evropeiziran, ali morebiti "pofrancozen" hommage takrat klimatičnemu obdobju sodobne karibske glasbe, z reggaejem kot osrednjim protagonistom.