Sam Shackleton si je od svojega debuta leta 2004 na založbi Mordant Music v britanskem basovskem rodovnem drevesu izdolbel prav edinstveno duplino. Nihče v sodobni plesni elektroniki se ni bolj povezal s temačnim, a toplim spektrom dubstep žanra, čeprav sceni – kakor sam pravi - nikoli ni povsem pripadal. Kjerkoli bi ga že poslušali, bi hipoma prepoznali njegova nemirna tolkala in obilne basovske pulzacije, podkrepljene s tenkočutnim prepletanjem tonov in dronov. Četudi je ustanovil izjemno vplivno založbo Skull Disco (več lahko izveste v DJ Grafitih), se nikoli ni izpostavljal javnosti. Gre za skromnega individualista, katerega selitve iz Londona v Berlin ni obeležila skorajda nobena publikacija.

Pa bi mogoče morala. Kajti življenje v Berlinu in utrditev stikov s številnimi glasbeniki, predvsem v techno vodah, so njegovo ustvarjalno pot izrazito zaznamovali: v zadnjih dveh letih je dodobra izoblikoval svoj slog, živi nastopi pa so mu jezikovno samosvojost pomagali učinkovito prečistiti. Njegovi seti uživajo odmeven mednaroden sloves – dva mixa za Mary Anne Hobbs na BBC Radio 1 sta doživela številne pohvale, govoru o njegovem performansu na japonskem Labyrinth Festivalu pa kar ni in ni konca. Podobno se je zgodilo z nastopom v znanem klubu Fabric v Londonu. Po lanskoletnem DJ-večeru so bili organizatorji tako navdušeni, da so se odločili mix v studijskem okolju ponoviti, ga masterizirati in izdati kot zgoščenko Fabric Mix. Pričujoči posnetek torej ni dejanski izvirnik poletnega večera, je pa najboljši približek žive slušne izkušnje Shackovega nastopa – simulacrum, če hočete. Določena odstopanja zaradi improvizacije obstajajo, vendar sta vrstni red skladb in slog miksanja bolj ali manj ista. Ob vedenju, da Shackleton ne nastopa ravno pogosto, pa je Fabric 55 še posebej pomemben dokument glasbenika v zenitu ustvarjalnosti.

Britančev set je sestavljen samo iz njegovih lastnih kompozicij, kar je v seriji mixov za Fabric prijetno presenečenje; tak scenarij se je v vsej zgodovini izdaj londonskega kluba namreč odvil zgolj dvakrat: le Omar-S in Ricardo Villalobos sta bila iz lastnih komadov zmožna sestaviti učinkovite, zapomljive DJ-sete. Na mixu je ob izdaji bilo trinajst (takrat še) neizdanih komadov, kar nakazuje, da možakar v Berlinu produkcijsko ni počival niti minute. V nekem smislu je to edini pravi Shackletonov album. Njegov nastop v Londonu nima znanih, predvidljivih progresij, kot večina setov. Gre za 75 minut vzdrževanega temačnega ozračja, ki s psihedeličnimi ritmičnimi obrati vodi v svojevrstno meditativno izkušnjo. Komadi se med seboj zlivajo brez razvidnih ločnic; bas linije tvorijo osnovno ogrodje in se vrtinčijo v času kot kače, dokler kot uroborus kolektivno ne tvorijo popolnega kroga. In takšni cikli se v mixu nenehno ponavljajo, izgubljeni, kot v labirintu, in ozračje polnijo s hipnotičnim, težkim občutkom introspektivnosti. Vsekakor je nekaj nelagodnega v tem morju inercije: mix nima ne vzponov ne padcev in ko začutimo napetost, je skrajni čas, da se prepustimo Shackletonovemu vodstvu.

Posameznih komadov nima smisla razčlenjevati, kajti na pričujočem zbiru jih slišimo povsem drugače kot kdajkoli. Gre za bliskovite dekompozicije, kjer komadi v popolni mirnosti postopoma razpadajo na koščke ... Težko je z besedami zajeti, kako brezhibno je Fabric 55 zmešan in predvsem, kako konsistentno ozračje ohranja; Shackleton svoj etnoambient kuha in kuha, dokler kot celota ne zavre in daleč preseže zgolj vsoto svojih delov.