Polydor, 2006

Velika Britanija je že zgodaj v času sedeminčnih plošč pričela z omejevalno politiko pri javnem predvajanju posnete glasbe in domnevnih zlorabah nosilcev zvoka. Del restriktivne prakse, ki so jo utemeljevale predvsem založbe in glasbene produkcijske hiše, je bilo sklepanje pisnih dogovorov s posamezniki, ki so s plačilom honorarjev pridobili dovoljenje za javno predvajanje glasbe. Zagovorniki naj bi s tovrstno prakso poskušali zaščititi avtorske pravice glasbenih ustvarjalcev. Posebna politika omejevanja pri razpolaganju s posneto glasbo se je pojavila tudi na radijskih postajah in je bila znana pod imenom »needletime«. Z zakonskim konceptom, ki je predvajanje glasbe omejil na 50 ur tedensko, se je od leta 1947 srečevala tudi BBC-jeva radijska postaja Radio 1. Sčasoma se je sprožila potreba po osvežitvi programskega repertoarja, pri čemer je poleg mnogih drugih radijskih voditeljev pod žaromete stopil glasbeni novinar in producent John Peel.

S strateško idejo o gostovanju novih, manj znanih ali pa že uveljavljenih glasbenih zasedb je Peel uspešno manipuliral z 'needletime' zakonom in poskrbel, da je bilo na Radiu 1 od leta 1967 mogoče slišati bistveno več glasbe kot poprej. V rednih gostovanjih z glasbeniki in glasbenimi zasedbami, ki jih je poimenoval preprosto Peel Sessions, se je v obdobju med 1967 in 2003 srečal z več kot 2000 ustvarjalci, pri čemer so bile v žanrskem smislu osvetljene predvsem punkovske, rockovske in novovalovske glasbene zvrsti. 

Običajno je zasedba, ki se je odzvala njegovemu povabilu, v oddaji zaigrala tri ali štiri aktualne skladbe, ki so bile tam istočasno posnete in kasneje izdane v obliki EP-ja. Med številnimi zasedbami, ki so se znašle v oddaji Peel Sessions, so nastopili Laibach, Bauhaus, Can, Captain Beefheart, Nick Cave and the Bad Seeds, Joy Division, The Smiths, The Cure, Echo & The Bunnymen, Einstürzende Neubauten, The Sisters of Mercy, Gong in drugi.

Med več kot 4000 edicijami Peel Sessions se je znašla tudi londonska zasedba Siouxie and the Banshees. Albumsko kompilacijo Voices on the Air, ki smo jo v nocojšnjem RŠ Koncertu v podlagi načeli v uvodnem sklopu s skladbama »Metal Postcard« in »Suburban Relapse«, je mogoče razumeti kot zvočno pripoved o njihovih petih radijskih gostovanjih pri Johnu Peelu. Razpored skladb na dotični plošči ni arbitraren, temveč je vzpostavljen s kronološkim nizom petih EP-jev oziroma radijskih posnetkov, ki so nastali vzporedno ob njihovih živih nastopih v oddaji Peel Sessions v letih 1977, 1978, 1979, 1981 in 1986.

John Peel je mlado Siouxie Sioux in preostale člane zasedbe povabil v svojo radijsko oddajo na jesen leta 1977, še preden so uspeli izdati svoj prvenec. Med uvodnimi štirimi skladbami na plošči Voices on the Air se kot prva namreč pojavlja »Love in a Void«, ki se je v izvorni verziji nahajala na B-strani singlice »Mittageisen«, ki velja za njihov prvi studijski podvig. »Mirage«, »Metal Postcard« in »Suburban Relapse«, s katerimi so dovzetne uporniške uhlje masirali že na predhodnih koncertnih udejstvovanjih, so bile v letu 1978 izdane na prvi studijski plošči The Scream.

Treba je omeniti, da plošča Voices on the Air po svoji strukturi ni kompleksna le zaradi združitve posnetkov s petih radijskih gostovanj, temveč tudi zaradi sodelovanja s štirimi avdio inženirji, ki so svojo tehnično-umetniško žilico uporabili pri oblikovanju edinstvenega zvena skladb v posamičnih sklopih. Pod uvodne štiri skladbe se je tako podpisal Malcolm Brown, ki ga kot glasbenega producenta med drugim poznamo tudi zaradi sodelovanja z Roryjem Galagherjem ter z zasedbama Free in Buzzcocks.

S plošče Voices on the Air ste lahko v zadnji minuti v podlagi prisluhnili skladbi »Hong Kong«. Slednja ne uživa le statusa njihove prve nealbumske studijske skladbe, temveč na dotični kompilaciji odpira nov sklop skladb, posnetih v Peel Sessions. Na drugem gostovanju so Siouxie and the Banshees s prvenca zaigrali še avtorski skladbi »Overground« in »Carcass« ter takratno seanso zaključili s priredbo »Helter Skelter« Paula McCartneyja.

S skladbo »Placebo Effect«, ki jo lahko slišite v ozadju, so Siouxie and the Banshees tretjič pozdravili poslušalce oddaje Peel Sessions. Od zadnjega gostovanja je namreč minilo ne več kot štiri mesece, ko jih je John Peel znova privabil na Radio 1. 

Na tretjem srečanju je zasedba poleg uvodne »Placebo Effect« postregla še s tremi novejšimi skladbami »Playground Twist«, »Regal Zone« in »Poppy Day«, s katerimi so napovedali izid druge studijske plošče Join Hands. Za zvočno obdelavo drugega in tretjega posnetega radijskega nastopa je bil pri nastajanju kompilacije Voices on the Air zadolžen Tony Wilson, ki ga sicer poznamo kot soustanovitelja neodvisne manchestrske založbe Factory Records. 

V uvodnem delu kompilacije Voices on the Air, ki ga predstavljajo skladbe s prvih dveh studijskih plošč, je mogoče prepoznati začetno naklonjenost zasedbe Siouxie and the Banshees do takratne britanske punkovske scene. Na kompilaciji je ta vpliv posebno očiten na prehodu med začetnim in sledečim repertoarjem, ki se začne s skladbo Halloween. Slednjo sicer že poznamo z njihove četrte plošče Juju. Na zgodnejših Peelovih seansah je njihov ustvarjalni izraz definiral predvsem invaziven vokal Siouxie Sioux, ki se je prebijal skozi preprosto ritem sekcijo in okleščene, toplo zveneče kitarske riffe. Pred izidom plošče Juju v letu 1981 so se Siouxie and the Banshees znova pojavili v Peelovi oddaji, kjer so svoj nov ustvarjalni nagib predstavili skozi bolj spevne aranžmaje, ki jih je poleg dozdevno bolj prizemljenega ženskega vokala definiral temačnejši zven izpod prstov kitarista Johna McGeocha, počasnejši tolkalni elementi in vpeljava sintetizatorja.

Zadnji EP zasedbe Siouxie and the Banshees, ki je nastal v okviru Peelove radijske oddaje, predstavlja zadnji sklop kompilacije Voices on the Air, za katerega je bil odgovoren glasbeni producent Mike Robinson. Zadnji sklop kompilacijskega projekta je zasedba načela s skladbo »Candyman«, ki jo lahko v tem trenutku slišite v podlagi. Omenjeni skladbi se pridružujeta še »Cannons« in »Lands End«. Skupaj s številnimi drugimi so bile skladbe z zadnjega gostovanja v oddaji Peel Sessions nekaj mesecev kasneje izdane na njihovi sedmi studijski plošči Tinderbox.

Kompilacija Voices on the Air je kronološka združitev skladb, ki jih je zasedba Siouxie and The Banshees zaigrala na posamičnih radijskih seansah pri Johnu Peelu. Ideja o tovrstni združitvi se je pojavila dolgo po tistem, ko je zasedba zadnjič nastopila v Peelovi oddaji, zaradi česar se zdi kritično vrednotenje plošče nekoliko oteženo. Marsikdo bi morda od tovrstne kompilacije pričakoval pestro sonično izkušnjo, ki bi znova oživila interes do predstavljene zasedbe, za katerega se v relaciji s sorodnimi zasedbami in zvrstmi zdi, da je bil že dolgo izgubljen. Sama struktura plošče, na kateri ne sledimo ravno najbolj reprezentativnemu naboru skladb zasedbe Siouxie and the Banshees, pa takšna pričakovanja nekoliko izpodbija ter kompilaciji prvenstveno pripisuje funkcijo svojevrstnega historičnega zvočnega dokumenta.