DGMLive.com, 2008

Že prejšnji teden smo v oddaji RŠ Koncert podoživljali nastop skupine King Crimson v Los Angelesu, tokrat pa se z njenim ustanovnim članom Robertom Frippom poglabljamo v koncert enega izmed njegovih stranskih projektov, Slow Music.

Če skupino Slow Music na hitro opišemo, jo sestavlja šest izkušenih in raznovrstnih glasbenikov, ki so združeni pod okriljem Billa Rieflina, katerega vloga v skupini je bolj v duhu idejnega pobudnika kot pa njenega »dirigenta«. Reiflin je leta 2005 osnoval zasedbo, ki jo v grobem sestavljata še dva kitarista, basist, bobnar in elektroničar, vezni člen skupine pa je njen metodološki pristop do glasbene prakse. V dolgih, improviziranih formah se ta namenoma številčnejša skupina v prvi vrsti igra predvsem s tišino. Za udeležene glasbenike je pomembneje poslušati kot pa biti slišan. Ustvarjanje vzdušja je zato eden pomembnejših elementov njihovega pristopa. Zaradi počasnega tempa glasbe imajo člani projekta Slow Music več nadzora nad igranim in si vzamejo več časa za ustvarjanje ambienta. 

Čeprav je bil Slow Music Project sprva načrtovan zgolj kot studijski band, je ta v živo zaživel na pobudo članov po njihovem prvem zaključenem nastopu v Crocodile Cafeju v Seattlu leta 2005. Pol leta kasneje so se tako ponovno zbrali in odpravili na nekaj dni trajajočo turnejo po Severni Ameriki, kjer so posneli štiri koncerte. Robert Fripp je ob tej priložnosti tudi dokumentiral turnejo na svojem spletnem dnevniku, v katerem so doživljanja temeljito opisana. Danes bomo poslušali prvi koncert iz te serije, ki se je odvijal v Portlandu v Oregonu. 

Pomembna lastnost, ki jo negujejo glasbeniki projekta Slow Music, je sposobnost proizvajanja nekega zamišljenega zvoka na licu mesta v hkratnem sodelovanju z ostalimi člani skupine, četudi ti sploh ne igrajo. V Portlandu so tako v dveh odigranih setih po 45 minut prikazali inštrumentalno uravnotežen koncert. Redki so bili trenutki, ko so vsi glasbeniki igrali naenkrat. Zven posameznih glasbil je jasen, med seboj je le tako premešan, da je logika igranja manj razločna. Kakor je bilo moč razbrati v enem izmed pokoncertnih komentarjev, je to verjetno tudi posledica tega, da so bili glasbeniki med seboj neprestano v očesnem stiku, se nasmihali in muzali in s tem odzivali ter prilagajali svoje igranje glede na delovanje ostalih članov. Komunikacija med njimi se jim zdi izrednega pomena in na koncu tudi izpade kot ključni gradnik njihovega zvoka. 

V tej luči je zato težko izluščiti enega posameznika, ki bi izstopal s svojim igranjem, lažje govorimo o načinih odzivanja na soglasbenike. V skupini je nalezljiv element predvsem ta, da ko se večina spusti v ustvarjanje nekega bolj medlega ambienta, ga le redko poglobijo. V plavalni prispodobi bi lahko rekli, da pogosto predvsem plavajo z vodnim tokom, namesto da bi se v ta način glasbenega ustvarjanja tudi potopili. Ali drugače povedano, projektu Slow Music mestoma umanjka suspenza oziroma potrebne prevetritve.

Podoben način glasbene prakse lahko zasledimo na primer pri skupini The Necks, ki smo jih že večkrat imeli priložnost videti v živo v Sloveniji. V primerjavi z njimi se Slow Music Project osredotoča predvsem na organsko razvijanje vzdušja in potrpežljivost tekom celotnega koncerta. Najočitnejša razlika je seveda v tem, da je članov Slow Music enostavno dvakrat več kot članov The Necks in si zaradi tega tudi lažje privoščijo igranje z neigranjem. Vsekakor pa je tovrstna glasbena praksa z delno strukturno zamejitvijo analitično zanimiva in dokaz, da se tudi počasi lahko daleč pride.

Na žalost od skupine ne obstaja noben videoposnetek, zato pa obstaja internet.

http://www.dgmlive.com/index.php

http://www.slowmusicproject.com/music.php